"Če se globalne ekonomske razmere znatno poslabšajo, Slovenija nima nikakršne fiskalne moči, da bi reševala svojo situacijo. Potem bo prišlo do večje brezposelnosti, pritiska na socialne transferje in takrat se bodo nasprotja ter globoka razklanost, ki zaradi politike vlada v slovenski javnosti, še dodatno poglobili, utegnemo pa spremljati tudi podobne zadeve, kot jih zdaj gledamo na francoskih, italijanskih, albanskih in drugih ulicah," opozarja dr. Matej Avbelj, profesor za evropsko pravo na Novi univerzi.

Nedavno smo imeli več referendumov, ki so pokazali precejšnjo razklanost naroda. Imeli smo tudi volitve, po katerih se je spremenila politična opcija na oblasti. Ob vsem tem se postavlja vprašanje: Ali Slovenija sploh ve, kam želi iti? Ali v družbi obstaja vsaj minimalni konsenz o tem, kakšno prihodnost si želimo?

Mislim, da ta minimalni konsenz še vedno obstaja, nenazadnje na ravni ustavnega besedila. Mi smo umeščeni v evropski, zahodni prostor. Še vedno smo za demokratično, pravno in socialno državo, za socialni tržni kapitalizem. To je ta res minimalni skupni konsenz.

Znotraj tega pa po moji oceni politika zelo slabo opravlja svoje delo in tudi v kontekstu omenjenih referendumov nadaljuje poglabljanje globoke politične razklanosti v državi. Ta politična razklanost pravzaprav ni toliko navzoča med samimi državljankami in državljani, kolikor je to modus operandi politike, ki omogoča takšno vladanje, kot ga spremljamo že skoraj zadnji dve desetletji.

Zaradi vsega tega se pojavlja tudi zelo globoko nezaupanje državljanov v državne institucije. Ali je to nezaupanje upravičeno?

Najprej je treba ugotoviti, da to nezaupanje objektivno obstaja. To ni zgolj stvar mnenj, ampak to kažejo tako raziskave javnega mnenja Eurobarometer kot raziskave OECD. Slovenija je tukaj med primerljivimi državami na repu, ko gre za zaupanje v javne institucije.

Ne glede na to, ali je to nezaupanje upravičeno, je dejstvo, da obstaja. Zaradi tako velikega nezaupanja so javne institucije zelo šibke, zelo hendikepirane. Z vidika delovanja države kot take tolikšen odstotek nezaupanja onemogoča kakršnekoli bistvene in resne reforme, ki bi bile splošno sprejete med ljudmi in bi lahko državo potisnile v višjo prestavo, v katero bi se glede na vse geostrateške okoliščine gotovo morali premakniti.

Kje vidite rešitve?

Slovenija je demokracija in v demokraciji imajo izjemno pomembno vlogo politične stranke in celoten javni prostor, v katerem potekajo javne razprave.
Po moji oceni je nastopil skrajni čas za razvoj odgovorne politike, ki bo prenehala načrtno ustvarjati razkol med ljudmi in poglabljati politične delitve. Prenehati bi se morali tudi bolj ali manj očitni, vsaj verbalni napadi na javne institucije.

Torej bi morali iti natanko v tisto smer, v katero nam doslej še ni uspelo priti: v smer ustvarjanja zaupanja v politiko, v javne institucije in s tem tudi krepitve zaupanja med samimi ljudmi.

V prvi vrsti bi moralo priti do obrata v glavah tistih, ki diktirajo javni prostor. S tem obratom v miselnosti bi se spremenila tudi zgodba, ki jo trenutno živimo. Drugačna zgodba bi lahko Slovenijo potem tudi v praksi usmerila na nova pota.

To je po mojem mnenju ključno, sploh glede na izjemno nestabilno in krhko stanje, ki ga trenutno spremljamo v Evropi.

Ampak takšna politika bi morala potem dobiti tudi mandat na volitvah. Ljudje bi morali to prepoznati kot pravo pot.

Absolutno. Ljudje so se na teh volitvah ponovno polarizirali oziroma je njihova odločitev prispevala k oblikovanju dveh zelo razklanih blokov. Do tega je prišlo tudi zaradi specifičnega vodenja predvolilne kampanje v zadnjem tednu.

Gre za afero Black Cube, ki je povezana z očitanimi korupcijskimi škandali. Mislim, da bi ljudje lahko glasovali drugače, zlasti če bi tovrstne afere, ki smo jih spremljali pred volitvami, dobile ustrezen pravosodni epilog.

V Sloveniji je problem, da afere izbruhnejo, potem ugotavljamo, da gre za velike svinjarije, kot imamo navado reči, nato pa ne samo, da ni nikakršnega pravosodnega epiloga, ampak pravzaprav ni niti zaznavnih ravnanj pravosodnih organov, ki bi bila usmerjena v to, da se tovrstne velike svinjarije pravno karakterizirajo in dobijo svoj pravni epilog.

To poglablja nezaupanje v javne institucije in ljudi napeljuje k temu, da se ne odločajo več racionalno, ampak zgolj glede na to, kateremu od dveh velikih političnih blokov bolj zaupajo oziroma so mu bolj lojalni. Tako glasujejo proti svojemu namišljenemu sovražniku.

Na ta način smo v Sloveniji ujeti v začaran krog in negativno spiralo javne norosti, kot temu včasih rečem.

Kot ste omenili, so razmere v Evropi vse bolj negotove. Poleg padanja gospodarske konkurenčnosti smo tudi varnostno ogroženi, konkretno na eni strani s strani Rusije, spremljamo pa tudi hude napetosti v zahodnih državah, kot je Francija. Kako odporna je Slovenija na vse te izzive?

Mislim, da je zelo neodporna. Hiša, ki je od znotraj razklana, tako kot je naša politična hiša in hiša javnega prostora, je izrazito neodporna na takšne izzive.

Za razliko od nekaterih zahodnoevropskih držav imamo veliko srečo, da smo v obdobju relativno dobrega gospodarskega položaja. Imamo gospodarsko rast, izjemno nizko brezposelnost, tudi med mladimi. Vendar imamo hkrati slabo vodeno fiskalno politiko, praktično triodstotni proračunski primanjkljaj, in to v teh dobrih časih.

Če se nam kaj zgodi, če se globalne ekonomske razmere še znatno poslabšajo, če pride do poka balona umetne inteligence na svetovnih borzah, potem Slovenija praktično nima nikakršne fiskalne moči, da bi reševala svojo situacijo.

Potem bo prišlo do večje brezposelnosti, pritiska na socialne transferje in takrat se bodo nasprotja ter globoka razklanost, ki zaradi politike vlada v slovenski javnosti, še dodatno poglobili. Utegnemo celo spremljati podobne zadeve, kot jih zdaj gledamo na francoskih, italijanskih, albanskih in drugih ulicah.

Tudi zato mislim, da se tu ne gre šaliti, da je vrag odnesel šalo in da je zdaj skrajni čas, da si vendarle nalijemo čistega vina in se vprašamo: Ali smo sposobni v Sloveniji voditi resno politiko in ob svetovnonazorski razdeljenosti skupaj pluti na skupnem čolnu v skupno smer?

Če nismo, potem si pač tudi takšne države, kot smo si jo izborili, ne zaslužimo. V resnejših časih, ki bodo gotovo prišli, bo to za nas velika ovira.

Nasproti državam, ki se pogrezajo v kaos, pa imamo v Evropi tudi na primer Poljsko, ki kljub temu, da je še vedno revnejša od Slovenije, v zadnjih letih gospodarsko močno raste in daje vtis mirne in urejene države. Na kateri strani naj torej Slovenija išče zgled?

Mislim, da je ta dilema zgrešena. Tudi Poljska je od znotraj zelo politično razklana družba. Vemo, da so tam v zadnjih desetih letih vladali veliki politični konflikti. Del političnega prostora si je podredil pravosodje in druge institucije, po zamenjavi oblasti pa so skušali to popravljati.

Mislim, da je zgled natanko tisti, ki smo si ga zapisali v ustavo: pravna, demokratična in socialna država, dobro delujoč javni prostor, socialno-tržna ekonomija.

Države naj bo toliko, kolikor je potrebno, da zagotavlja javni red, mir, pravno varnost in socialno varnost tistim, ki si tega sami ne morejo omogočiti. Sicer pa potrebujemo državo, ki bo sprostila ustvarjalni naboj v slovenskem narodu, in politiko, ki bo sposobna česa več kot zgolj demagoškega zastrupljanja javnega prostora ter nagovarjanja svojih volivcev, kot da so njeni verniki.

Mislim, da je to tista pot, za katero smo se odločili, nenazadnje že takrat, ko smo to državo postavljali. To ni nekaj, kar bi bilo nemogoče, je pa stvar voljne politične izbire in izbire predvsem tistih, ki govorimo in nastopamo v javnem prostoru.

Te stvari se ne bodo zgodile same od sebe. Zgodile se bodo z zavestnim premikom v glavah.

Kaj konkretno bi morala Slovenija narediti, da bo čez 10 ali 20 let uspešna država, v kateri nam bo lepo živeti?

V prvi vrsti je tukaj delovanje pravosodja. V zvezi s tem se mora vzpostaviti nacionalni konsenz, da potrebujemo močne, robustne, dobro delujoče pravosodne institucije, ki bodo preganjale zlasti najbolj nevarne oblike kaznivih dejanj, tiste, ki najbolj ogrožajo državno substanco. Torej korupcijo, kriminal belih ovratnikov in organizirani kriminal.

Mislim, da je bilo tukaj v zadnjih dveh desetletjih narejene ogromno škode v zvezi s pravosodjem, ki se ga je politiziralo, ki se ga je potem kritiziralo s krivosodjem in za katero se zdaj napoveduje celo demokratična deratizacija, kot smo lahko prebrali.

Če ne bomo uredili pravosodja, ne bodo vzpostavljeni temelji za minimalno pravično in spoštovano delovanje institucij v tej državi.

Druga stvar je ekonomija. Kot sem že dejal, je treba sprostiti ustvarjalni naboj v slovenskem narodu, državo čim bolj poenostaviti in sprejemati tisto regulacijo, ki je nujno potrebna za pravno varnost in predvidljivost v poslovnem okolju, preostalo pa opustiti.

Državno administracijo je treba narediti prijazno ljudem in podjetjem. Ne sme biti tam zaradi same sebe, ampak zato, da bo država služila ljudem.

Tretjič, ključno je, da razmislimo, kaj bomo naredili z našim šolskim sistemom, od vrtcev do univerz. Tukaj se prav tako lomijo ideološka kopja. Mislim, da potrebujemo šolski prostor, ki bo ustrezal 21. stoletju, algoritemski družbi in ki bo poskrbel za državljansko vzgojo otrok, da bomo sploh vedeli, kaj pomeni imeti državo.

Zlasti na univerzitetni ravni se je treba nehati hecati s tem, da bo vsaka politika dobila svojo univerzo. Odločiti se moramo, da bomo imeli toliko univerz, kolikor jih bo dejansko lahko prispevalo k odličnosti Slovenije v evropskem in mednarodnem prostoru.

To so torej trije ključni koraki: pravosodne institucije, ekonomija in izobraževalni prostor.

Ustvarjati, delati in živeti želimo v Uspešni Sloveniji.

Zato odpiramo prostor za ideje, ljudi in zgodbe, ki Slovenijo premikajo naprej. Za podjetništvo, ki ustvarja vrednost. Za družbo, ki ceni znanje, delo, ustvarjalnost in odgovornost. In za okolje, v katerem lahko posamezniki razvijejo svoje potenciale, uspeh pa prispeva k blaginji vseh.

V digitalni izdaji razmislekov o Uspešni Sloveniji odpiramo pomembna vprašanja, predstavljamo rešitve in povezujemo poglede podjetnikov, strokovnjakov z različnih področjih, odločevalcev ter vseh, ki verjamejo, da je Slovenija lahko bolj prodorna, samozavestna in uspešna družba.