Ko govorimo o prihodnosti neke družbe, zelo radi govorimo o gospodarstvu, razvoju, digitalizaciji, umetni inteligenci, konkurenčnosti, produktivnosti in inovacijah. Toda še pred vsemi temi pojmi obstaja nekaj veliko pomembnejšega: človek. In če želimo vedeti, kakšna bo prihodnost našega naroda, stroke in gospodarstva, se moramo vprašati, kakšne mlade ljudi danes vzgajamo in izobražujemo po šolah ter fakultetah.

Prihodnosti namreč ne ustvarjajo sistemi, računalniki in tehnologija. Ustvarjajo jo ljudje. Ljudje, ki znajo razmišljati, ustvarjati, sodelovati, vztrajati, prevzemati odgovornost in svoje sposobnosti uporabljati za nekaj dobrega in smiselnega. Zato je ena najpomembnejših nalog vzgoje in izobraževanja pomagati mlademu človeku odkriti odgovor na vprašanje: Kaj lahko jaz dam življenju? Kaj je moja naloga? Kje so moje sposobnosti, talenti in darovi ter komu lahko z njimi koristim?

Prav tu se skriva eno ključnih vprašanj. Otrokom želimo omogočiti skoraj vse, hkrati pa jim prepogosto odvzamemo tisto, kar najbolj potrebujejo: izkušnjo napora, odgovornosti, vztrajanja, ustvarjalnosti in resničnega življenja. Mladega človeka ne smemo vzgajati samo za to, da bo uspešen. Še manj za to, da bo videti uspešen. Pripravljati ga moramo za življenje.

Vsak otrok nosi v sebi določene možnosti, talente in potenciale. Toda talent ni končni izdelek. Talent je možnost. Da postane sposobnost, potrebuje delo, disciplino, vajo, potrpežljivost, neuspehe in ponovno vstajanje. Mladim zato ne naredimo usluge, če jim odstranjujemo vse ovire. Prav nasprotno. S tem jim pogosto odvzamemo priložnost, da bi spoznali, česa so sposobni.

Šole in fakultete bi morale biti eden osrednjih prostorov odkrivanja in razvoja teh potencialov. Ne samo prostor reprodukcije informacij, ocen in preverjanja znanja. Svet prihodnosti bo namreč potreboval predvsem ljudi, ki bodo znali povezovati znanje, ustvarjalno razmišljati, iskati nove poti in reševati probleme, za katere danes morda sploh še ne vemo, da bodo obstajali. Izobraževanje bi moralo hoditi z roko v roki z gospodarstvom, znanostjo in razvojem družbe. Šole in fakultete namreč ne smejo pripravljati mladih na svet, kakršen je bil včeraj, ampak jih mora opremiti z znanjem, ustvarjalnostjo, odgovornostjo in praktičnimi sposobnostmi za svet, ki šele nastaja.

Ustvarjalnosti ne moremo razvijati zgolj z učenjem pravilnih odgovorov. Otrok/mladostnik potrebuje tudi prostor za vprašanja, raziskovanje, napake, domišljijo, ustvarjanje in samostojno razmišljanje. Potrebuje učitelja/profesorja, ki v njem ne vidi samo posameznika določene generacije, ampak človeka z edinstvenimi možnostmi.

Ena največjih nevarnosti za razvoj teh sposobnosti pa se danes skriva prav tam, kjer mladi preživijo vedno več svojega časa: na zaslonih in družbenih omrežjih. Zaslon sam po sebi seveda ni sovražnik. Tehnologija je lahko izjemno koristno orodje. Problem nastane, ko orodje začne uporabljati človeka namesto človek orodja. Ure in ure pasivnega drsenja po vsebinah, nenehna potreba po dražljajih, kratki videoposnetki, primerjanje z drugimi, lovljenje všečkov in življenje v virtualnih svetovih mladostnika ne pripravljajo na resničnost. Resnično življenje namreč ni sestavljeno iz nenehnih dražljajev in takojšnjega zadovoljstva.

Življenje zahteva čakanje. Zahteva potrpežljivost. Zahteva sposobnost biti tudi sam s seboj. Zahteva napor, razočaranje, dolgčas, delo in vztrajanje. Če mlad človek vsega tega ne vadi, ker mu digitalni svet omogoča takojšen pobeg iz vsakega nelagodja, ga nehote vzgajamo za svet, ki ne obstaja. In potem se ne smemo čuditi, ko resničnost postane pretežka.

Vedno več mladih govori o osamljenosti, tesnobi, depresivnosti, občutkih praznine, motnjah hranjenja, težavah v odnosih in različnih vedenjskih stiskah. To niso zgolj individualne težave posameznikov. So tudi ogledalo sveta, ki smo ga odrasli ustvarili.

Posebej nevarna je permisivna vzgoja, ki želi otroka obvarovati pred skoraj vsako neprijetnostjo, frustracijo, nevarnostjo ali neuspehom. Na prvi pogled je takšna vzgoja prijazna in zaščitniška. V resnici pa lahko mlademu človeku odvzame prav tiste življenjske izkušnje, skozi katere se razvijajo samozavest, samostojnost, odpornost in zaupanje vase. Na življenje se namreč ne pripravimo tako, da se življenju izognemo.

Mlade moramo opremiti za realni svet. Za odnose, delo, vztrajnost, odgovornost, neuspehe, odločitve, sodelovanje in ustvarjanje. Naučiti jih moramo, da življenje ni vedno prijetno, je pa vedno smiselno. Zato potrebujemo prenovo temeljnega pogleda na vzgojo in izobraževanje na vseh stopnjah.

Človek ni samo razum. Ni samo skupek informacij in kompetenc. Človek je telesno, duševno in duhovno bitje. Zato mora tudi vzgojno-izobraževalni sistem nagovarjati človeka kot celoto. Lahko bi tudi rekli: razvijati moramo glavo, srce in roko.

Glava pomeni znanje, razmišljanje, kritično presojo, ustvarjalnost in intelektualno radovednost. Potrebujemo mlade ljudi, ki bodo znali misliti s svojo glavo in ne samo ponavljati tujih odgovorov.

Srce pomeni odnos, empatijo, vrednote, vest, odgovornost in sposobnost zaznati drugega človeka. Kaj nam pomaga vrhunsko izobražen človek, če svojega znanja ne zna uporabljati odgovorno in v dobro skupnosti?

Roka pa pomeni delo. Dejanje. Praktično ustvarjanje. Vztrajanje. Sposobnost nekaj narediti, dokončati, popraviti, zgraditi in ustvariti. Ko se povežejo glava, srce in roka, nastaja celovit človek.

Takšnega človeka potrebuje prihodnost. Takšnega človeka potrebuje gospodarstvo. Takšnega človeka potrebuje znanost. In takšnega človeka potrebuje naš narod.

Naloga vzgojno-izobraževalnega sistema zato ni ustvarjati mladih, ki bodo pred življenjem zaščiteni, ampak mladih, ki bodo za življenje pripravljeni. Ne mladih, ki bodo samo iskali udobje, ampak takšnih, ki bodo odkrivali svoje poslanstvo. Ne mladih, ki bodo spraševali samo, kaj jim življenje lahko ponudi, ampak tudi, kaj lahko sami ponudijo življenju.

Vsak otrok ima nekaj, kar lahko da svetu. Naša naloga je, da mu pomagamo to odkriti, razviti in uresničiti. Kajti prihodnost se ne začne jutri. Prihodnost sedi danes v naših učilnicah. Naša naloga ni izobraziti in vzgojiti generacijo gledalcev, ampak generacijo ustvarjalcev. Ljudi, ki ne bodo samo opazovali sveta skozi zaslon, ampak ga bodo s svojim znanjem, delom in talenti soustvarjali.

Narod, ki ne razvija talentov svojih mladih, zapravlja svojo prihodnost. Narod, ki mladim ne pomaga odkriti smisla, pa zapravlja še nekaj več – človeka.

Prof. dr. Sebastjan Kristovič je prorektor za izobraževanje in predstojnik specialističnega študijskega programa Logopedagogika na Univerzi Alma Mater Europaea.

Ustvarjati, delati in živeti želimo v Uspešni Sloveniji.

Zato odpiramo prostor za ideje, ljudi in zgodbe, ki Slovenijo premikajo naprej. Za podjetništvo, ki ustvarja vrednost. Za družbo, ki ceni znanje, delo, ustvarjalnost in odgovornost. In za okolje, v katerem lahko posamezniki razvijejo svoje potenciale, uspeh pa prispeva k blaginji vseh.

V digitalni izdaji razmislekov o Uspešni Sloveniji odpiramo pomembna vprašanja, predstavljamo rešitve in povezujemo poglede podjetnikov, strokovnjakov z različnih področjih, odločevalcev ter vseh, ki verjamejo, da je Slovenija lahko bolj prodorna, samozavestna in uspešna družba.