Kapitalizem je neločljivo povezan z družbenim in gospodarskim razvojem v zadnjih stoletjih.

Domovina kapitalizma je Italija, natančneje severna Italija z Benetkami in Genovo ter Toskana. Tu se je v 12. stoletju začelo razvijati kapitalistično gospodarstvo. Z odkritjem Novega sveta se je središče  kapitalističnega gospodarstva preneslo na države ob Atlantskem oceanu, še zlasti v Veliko Britanijo, kjer je konec 18. stoletja prišlo do industrijske revolucije.

V 20. stoletju so vodilno kapitalistično gospodarstvo in s tem tudi gospodarsko najmočnejše na svetu postale ZDA. Spremljevalec kapitalističnega gospodarstva je tudi razvoj znanosti in tehnologije, ki je dala človeštvu v zadnjih stoletjih nesluten napredek.

Kapitalizem, kapital in kapitalist so pojmi, ki jih poznamo vsi. Najmlajši pojem od njih je kapitalizem, saj se je pojavil šele sredi 19. stoletja in se razširil od druge polovice 19. stoletja naprej. Kot zanimivost: največi kritik kapitalizma v 19. stoletju Karl Marx ga še ni poznal oziroma ni uporabljal. Je pa poznal oziroma uporabljal pojma kapitalist in kapital (ta zadnji pojem je dal naslov njegovemu najbolj znanemu delu Kapital).

Pojem kapitalist je prvič izpričan v 17. stoletju na Nizozemskem in je bil oznaka za lastnike kapitala. Kapital je od treh zgoraj omenjenih pojmov najstarejši in se je v obliki capitale pojavil v 12. in 13. stoletju. Pojem je izpeljan iz latinske besede caput, tj. glava, in je pomenil denar, glavnica, ki prinaša obresti ...

Na Apeninskem polotoku postavljeni temelji glavnih institucij kapitalizma

Čeprav se je pojem kapitalizem začel uporabljati šele v 19. stoletju, pa je ta tip gospodarstva obstajal že stoletja in je bil povezan z najbolj razvitimi deželami. Domovina kapitalizma je Italija, dežela, ki je svetu dala tudi renesanso in humanizem. Prav v severni Italiji na čelu z Benetkami in Genovo ter v Toskani v osrednji Italiji se je v 12. stoletju začelo razvijati kapitalistično gospodarstvo. Na Apeninskem polotoku so bili postavljeni temelji vseh glavnih institucij kapitalizma: bančništvo, dvojno knjigovodstvo, pojem kapitala, koncept podjetja (kompanija) …

Cvetoča kapitalistična Italija je bila na primer v 16. stoletju, kot je ugotavljal sloviti francoski ekonomski zgodovinar Fernand Braudel, dvesto let pred vsemi svojimi sosedi, še najmanj – nekaj več kot sto let – je za Italijo zaostajala Francija. Italija z Beneško republiko na čelu je bila dolga stoletja središče evropskega gospodarstva.

Italijanski kapitalizem je bil neločljivo povezan z mednarodno trgovino oziroma trgovino na daljavo (nekakšna praglobalizacija, torej). Ni naključje, da je sloviti raziskovalec in popotnik iz 13. stoletja Marco Polo prihajal iz Benetk. Ni pa bila Italija samo gospodarsko močna, imela je tudi izjemno dobre univerze. Ni naključje, da je v letih 1496–1501 v Bologni študiral Nikolaj Kopernik (izvirno Niklas Koppernigk), utemeljitelj sodobnega heliocentričnega sistema.

Italijani sami spodjedli svojo prednost

Z odkritjem Novega sveta so središče mednarodnega kapitalističnega gospodarstva postale dežele ob Atlantskem oceanu, Italija pa je zdrsnila na obrobje. Ironija usode je, da so prav Italijani – s svojimi pomorščaki in denarjem, s katerim so financirali države ob Atlantiku – sami spodjedli svojo prednost.

Čeprav se pojavljajo najrazličnejše teorije, je še najverjetneje, da je bil odkritelj Amerike Krištof Kolumb po rodu iz Genove, ene od trdnjav zgodnjega kapitalizma. Tudi pomorščak Amerigo Vespucci, po katerem je del sveta, ki ga je odkril Kolumb, dobil ime (Amerika), je prihajal z Apeninskega polotoka, iz Firenc, še enega mesta, ki je zelo povezano z nastankom kapitalizma.

Gonilo evropskega gospodarstva so, kot omenjeno, od odkritja Amerike postale dežele ob Atlantskem oceanu, med njimi tudi Nizozemska z Amsterdamom na čelu. Ni naključje, da se je v 17. stoletju tukaj prvič pojavil pojem kapitalist. Toda Nizozemska je bila premajhna in prešibka država, da bi bila dolgoročno nosilec oziroma središče svetovnega kapitalističnega gospodarstva. Prvenstvo je zato pridobila Anglija – od leta 1707 združena s Škotsko v Veliko Britanijo. Do sredine 18. stoletja je Velika Britanija postala glavna trgovska sila na svetu.

Na Škotskem je v 18. stoletju deloval tudi ekonomski teoretik in filozof Adam Smith, pisec ene najbolj znanih in vplivnih knjig, Bogastva narodov iz leta 1776. V njej je škotski mislec poudarjal, da sta pot k bogastvu (mednarodna) delitev dela in svobodna trgovina. Smith je nasprotoval merkantilizmu, ki je zagovarjal omejevanje uvoza ter kopičenje zlata in srebra. Smith v svoji knjigi presenetljivo ne omenja industrializacije oziroma industrijske revolucije, ki se je začela v njegovem času.

Rojeval se je nov industrijski svet

Leta 1769 je škotski inženir James Watt izdelal prvi učinkoviti parni stroj, leta 1804 je inženir iz Cornwalla Richard Trevithick izdelal lokomotivo. Leta 1807 je po reki Hudson v ZDA zaplul prvi parnik, leta 1821 so Britanci splovili prvi parnik, narejen iz železa. Rojeval se je nov industrijski svet. Lahko govorimo o začetku modernega kapitalističnega gospodarstva oziroma industrijskega kapitalizma.

To je bil izjemno pomemben proces, primerljiv z neolitsko revolucijo pred okoli deset tisoč leti, ko so se pojavili prvi poljedelci in živinorejci. Industrijsko revolucijo je poganjal premog, na prvi stopnji pa se je najbolj razmahnila v tekstilni industriji. Razcvet sta doživela tudi železarstvo in jeklarstvo. Nič ni bolj poosebljalo napredka v 19. stoletju kot gradnja železnic, ki so bile ožilje novega razvoja.

Svet je postajal vse manjši. Še bolj ga je zbližal izum telegrama leta 1837. Sredi 19. stoletja so podjetniki v morje polagali prve podvodne telegrafske kable. Leta 1858 je prvi podvodni kabel povezal Veliko Britanijo in ZDA. Leta 1869 je Alexander Graham Bell izumil telefon, leta 1886 je Carl Benz izumil prvi sodobni uporabni avtomobil. Leta 1895 sta brata Lumier posnela prvi film, leta 1903 sta brata Wright prvič poletela z letalom. Vsi ti izumi so položili temelje sodobnih gospodarskih panog: telekomunikacij, letalstva, avtomobilske in filmske industrije, ki so doživele svoj razcvet v 20. stoletju.

Industrializacija je tudi hodila z roko v roki z urbanizacijo. Ljudje so se z revnega in prenasljenega podeželja množično selili v industrializirana mesta. Množično je bilo tudi izseljevanje iz Evrope v nastajajočo prvo silo kapitalizma – ZDA. Te so postale glavna kapitalistična sila po prvi svetovni vojni, po drugi svetovni vojni pa so svoj položaj le še utrdile.

Po prvi svetovni vojni je kapitalizem dobil tekmeca – socializem oziroma komunistično Sovjetsko zvezo. Ta se je okrepila po drugi svetovni vojni. A še pred koncem stoletja je bilo po padcu Berlinskega zidu in zlomu evropskih komunističnih sistemov jasno, da je socializem preslabotna alternativa za kapitalizem. Socialistične države so začele uvajati kapitalizem oziroma tržno gospodarstvo. Kitajska je ostala uradno socialistična država z enopartijskim sistemom, toda gospodarstvo je postalo kapitalistično. Na podobno pot je pozneje stopil Vietnam.

Zahodni kapitalistični svet je zaradi razvoja znanosti in medicine, ki je podaljševala življenje, vse uspešneje ozdravljala bolezni in zmanjševala smrti ob porodih, doživel velik demografski »bum«. V 20. stoletju so zahodna znanstvena odkritja povečevala tudi demografsko rast v t. i. tretjem svetu. Skokovito je tudi rasel kazalec gospodarske razvitosti – bruto domači proizvod (BDP) na prebivalca. V 20. stoletju se je BDP na prebivalca povečal za petkrat.

Dve naftni krizi – v letih 1973 in 1979 – sta malce upočasnili razvoj, toda v 80. letih je že sledila nova tehnološka revolucija, ki je spet pognala kapitalizem: računalniška revolucija. Ljudje so začeli množično kupovati osebne računalnike (Microsoft in Apple sta začela svoj vzpon), leta 1990 je človeštvo začel povezovati svetovni splet. Vse več ljudi je vstopalo v svet interneta – v poznih 90. letih se je promet na internetu vsako leto povečal za sto odstotkov. Marca 2011 je bilo tako na internetu že 30 odstotkov človeštva. Začela se je doba družbenih omrežij in pametnih telefonov (prvi je luč sveta ugledal že 1994).

Vpliv kapitalizma razviden iz daljše zgodovinske primerjave

Kot poudarja nemški zgodovinar Rainer Zitelmann, je vpliv kapitalizma razviden iz daljše zgodovinske primerjave. V prvem letu našega štetja je BDP na prebivalca v zahodni Evropi znašal 576 mednarodnih dolarjev v primerjavi s 467 mednarodnimi dolarji za svet kot celoto (gre za podatke, ki jih je zbral oziroma izračunal britanski ekonomist in ekonomski zgodovinar Angus Maddison).

Med letoma ena in 1820 se je v Evropi BDP na prebivalca podvojil. V precej krajšem obdobju od 1820 (ko je začel svoj pohod po svetu moderni kapitalizem) do 2003 se je BDP na prebivalca v zahodni Evropi dvignil s 1.202 na 19.912 mednarodnih dolarjev oziroma v drugih kapitalističnih državah Zahoda vse do 23.710 mednarodnih dolarjev.

Toda enak napredek ni bil ponovljen povsod. V Aziji se je na primer v 153 letih od 1820 do 1973 BDP na prebivalca povečal samo s 691 na 1.718 mednarodnih dolarjev. In potem se je v samo 30 letih, od 1973 do 2003, dvignil s 1.718 na 4.344 mednarodnih dolarjev.

Ta neverjeten razvoj dogodkov v Aziji je predvsem posledica dejstva, da je Kitajska postopoma uvedla načela prostega trga po smrti Maa Cetunga leta 1976. Še leta 1981 je kar 88 odstotkov kitajskega prebivalstva še vedno živelo v skrajni revščini, danes manj kot odstotek.

Kapitalizem je torej naredil več za premagovanje lakote in revščine kot katerikoli drug sistem v svetovni zgodovini.

To in številne druge zanimive zgodbe najdete v zadnji izdaji SBC magazina.

Če vas zanima sodelovanje v prihodni številki magazina, nas pokličite na telefonsko številko 031 333 555 ali nam pišite na elektronski naslov marketing@sbc.si, kjer smo vam na voljo za vse dodatne informacije.

Magazin je na voljo na vseh bolje založenih prodajnih mestih, za svoj izvod pa nam lahko pišete tudi na že omenjeni elektronski naslov.