"Kaj se je v zadnjih 3000 letih sploh spremenilo? Vidimo, da prav nič. Imperiji rastejo in padajo, imamo vojne, pobijanja, migracije, begunce, gradimo zidove. Zadnjih nekaj desetletij smo samo živeli v utvari, da se večje vojne ne morejo več zgoditi, ker smo kot človeštvo to prešli. Pa ni tako," je v intervjuju za SBC magazin, v katerem smo analizirali aktualne geopolitične razmere, poudaril generalmajor Dobran Božič, predsednik Zveze slovenskih častnikov.

Nazadnje ko sva se pogovarjala, ste pojasnili, da živimo v času nove hladne vojne, ko se vzpostavlja nov, multipolaren svet. V kateri smeri se po vašem mnenju danes odvija ta druga hladna vojna? Kaj se dogaja v svetu?

Nova hladna vojna se z vidika Evrope ne odvija najbolje. Mi smo staro celino gradili na močni ekonomiji, pravni državi, človekovih pravicah, zdaj pa vidimo, da v svetu najbolje deluje vojaška sila.

Sodelujoče na svojih predavanjih vedno vprašam, kaj se je v zadnjih 3000 letih sploh spremenilo. Vidimo, da prav nič. Imperiji rastejo in padajo, imamo vojne, pobijanja, migracije, begunce, gradimo zidove … In zadnjih nekaj desetletij smo samo živeli v utvari, da se večje vojne ne morejo več zgoditi, ker smo kot človeštvo to prešli. Pa ni tako.

Zdaj smo v multipolarnem svetu, kjer vsak center moči želi doseči tisto, kar mu po njegovem pripada, pri tem pa mednarodno pravo in človekove pravice nič več ne pomenijo. Vse to smo že videli, in ko se je to dogajalo, je Evropa vedno trpela. Ta "hladna vojna" bo drugačna od hladne vojne, ki smo jo poznali po drugi svetovni vojni, in kasneje enega obdobja enopolarnega sveta, ko smo imeli relativni mir.

Za nas v Evropi je ključno, kako se bo v prihodnje oblikoval svetovni red, pri čemer bosta še posebej pomembna razmerje med Združenimi državami Amerike in Evropo ter vprašanje, katere vrednote bomo zagovarjali in jih dejansko živeli. Ob tem se moramo zavedati, da zgolj deklarativno zagovarjanje vrednot ne zadošča več. V sodobnem ge- opolitičnem okolju bo namreč verodostojnost in vzdržnost teh vrednot v veliki meri odvisna tudi od sposobnosti njihovega uveljavljanja in zaščite.

Kaj to pomeni?

To pomeni, da bo lahko vrednote dolgoročno prepričljivo zagovarjal predvsem tisti, ki bo imel za seboj ustrezno moč, tudi vojaško. Zato bo za doseganje teh ciljev nujno tudi premišljeno in pragmatično realpolitično delovanje, ki združuje načela z realno močjo ter zagotavlja njihovo dejansko uresničevanje v praksi. V takšnem okolju je še posebej smiselno, da manjše države delujejo preudarno in pragmatično, prilagajajo svo- je ravnanje razmeram ter skrbno uravnotežijo vrednote z lastnimi strateškimi interesi.

Danes je jasno, da je bila varnost Evrope v veliki meri utemeljena na okviru Nata, predvsem pa na ameriški vojaški moči, medtem ko so evropske države lastne obrambne zmogljivosti dolgo zanemarjale in se osredotočale predvsem na gospodarski razvoj. Združene države Amerike že vrsto let opozarjajo, da se geopolitične razmere spre- minjajo in da bo morala Evropa v večji meri sama prevzeti odgovornost za lastno varnost.

Danes je to sporočilo še bolj nedvoumno: varnost zahteva konkretne investicije, politično voljo in pripravljenost nositi lastne stroške, saj dolgoročno ni mogoče živeti na račun drugih. Čeprav smo se tega načeloma vedno zavedali, smo to pogosto zanemarjali, tudi zato ker smo podcenjevali stalnice človeške narave in dinamiko moči v mednarodnih odnosih.

Evropa danes še vedno razpolaga z razmeroma močnim gospodarstvom, razvito socialno državo, visokimi standardi človekovih pravic in vladavine prava. Privlačnost evropskega prostora potrjujejo tudi migracijski tokovi, saj ljudje z vsega sveta želijo živeti prav tukaj. Kljub temu se soočamo z resnimi strukturnimi izzivi: visoko odvisnostjo od energentov, relativno šibkimi obrambnimi zmogljivostmi zaradi desetletij zanemarjanja ter nepopolno razvito skupno zunanjo in varnostno politiko, ki še ne dosega teže globalnih akterjev, kot so ZDA, Kitajska ali Rusija. Gre za izzive, ki jih je mogoče premagati, če obstaja jasno zavedanje trenutnega položaja in skupnih ciljev.

Nacionalni interes je smiselno obravnavati sko- zi celovit okvir, kot ga ponazarja koncept DIME (diplomacija, informacijska sfera, vojska in ekonomija), ki mu je danes treba dodati še finance, tehnologijo in energetiko. Šele na tej podlagi lahko realno ocenimo svoje zmogljivosti in začrtamo strateški razvoj. Ključni izziv za Evropo je, da okrepi vse te stebre ter vzpostavi večjo stopnjo strateške avtonomije. Potencial za to nedvomno obstaja, cilj pa mora biti ohranitev Evrope kot prostora blaginje, stabilnosti in vrednot tudi za prihodnje generacije. Ob tem ne smemo prezreti dejstva, da živimo v obdobju izrazite realpolitike, kar zahteva tudi temu prilagojeno delovanje.

Kaj je trenutno največji izziv Evropske unije?

Eden največjih trenutnih izzivov Evropske unije je notranja razdeljenost. Ta koristi njenim geo- političnim tekmecem in hkrati slabi njeno sposobnost učinkovitega odločanja in delovanja. Dezinformacije in drugi hibridni vplivi imajo pri tem pomembno vlogo, saj sistematično spodko- pavajo enotnost. Izkušnje kažejo, da je bila prav enotnost držav članic ključni dejavnik uspešnega soočanja z izzivi; njeno slabljenje pa neposredno zmanjšuje strateško težo Evrope.

Za prihodnost Evrope bo ključno tudi razmerje z Združenimi državami Amerike. Njihova vloga globalnega hegemona se postopno spreminja, kar odpira vprašanja o prihodnji razporeditvi moči, tudi na finančnem področju, kjer se pojavljajo alternative dolarju kot osrednji rezervni valuti. V tem kontekstu bo za Evropo bistveno, da jasno opredeli naravo transatlantskega partnerstva – ali bo to ostalo ohlapno sodelovanje ali pa se bo razvilo v tesnejšo strateško povezavo. V dolgo- ročnem interesu Evrope bi bilo, da zahodne de- mokracije ohranijo visoko stopnjo sodelovanja, saj le tako lahko ostanejo stabilen in privlačen model za preostali svet.

Kaj pa druga stran?

Tako Rusija kot Kitajska si prizadevata za spremembo obstoječega ravnovesja moči v mednarod- nem sistemu, pri čemer Rusija posebej jasno ar- tikulira ambicijo po drugačni ureditvi svetovnega reda. Na tej podlagi danes opazujemo Rusijo kot državo, ki svojo moč in vpliv primarno utemeljuje na vojaški sili. Že njena predhodnica, Sovjetska zveza je kljub deklarativnemu poudarjanju miroljubnosti dejansko temeljila na vojaški moči.

Ne glede na izgube in relativno počasno napredovanje v Ukrajini je Rusija ohranila ključne elemente svoje vojaške moči: jedrski arzenal ostaja nedotaknjen, mornariške zmogljivosti so večinoma ohranjene, prav tako letalske in vesoljske sile ter visoke zmogljivosti hibridnega bojevanja. Ob tem je skozi konflikt pridobila pomembne operativne izkušnje, kar jo danes umešča med države z visoko stopnjo usposobljenosti na področju so- dobnega bojevanja in delovanja na fronti.

Kitajska na drugi strani dosledno sledi dolgoročno zastavljenemu cilju postati vodilna globalna sila do sredine stoletja. Njeno delovanje je celovito in sistematično na vseh področjih nacionalne moči – od diplomacije in informacijskega vpliva do vojaškega razvoja, ekonomije in tehnologije

Na tehnološkem področju v številnih segmentih že dohiteva ali presega zahodne države, pri čemer posebej izstopa na področjih robotizacije, umetne inteligence in naprednih industrijskih sistemov. Hkrati pospešeno gradi obsežne in sodobne vojaške zmogljivosti. Takšen razvoj ustvarja novo dimenzijo globalne konkurence in predstavlja strateški izziv za vse akterje, ki bi lahko ovirali uresničevanje njenih interesov.

Združene države Amerike ostajajo ključna globalna sila, vendar se njihova relativna premoč postopno zmanjšuje. V luči dolgoročnih trendov obstaja realna možnost, da jih Kitajska v določenih segmentih preseže, kar bo dodatno preoblikovalo globalno razmerje moči.

Evropa v tem kontekstu ostaja pomemben akter, predvsem kot močan gospodarski in trgovinski partner. Prav na tem področju ima izrazito primerjalno prednost, ki jo mora znati strateško izkoristiti. Njena vloga v prihodnjem mednarodnem sistemu bo v veliki meri odvisna od sposobnosti, da to gospodarsko moč poveže z drugimi elementi moči.

V prihodnje lahko pričakujemo nadaljnje preoblikovanje globalnih centrov moči in vzpostavljanje novih zavezništev. Dinamika teh procesov bo do- ločila potek mednarodne konkurence ter vplivala na stabilnost in strukturo svetovnega reda.

Celoten pogovor z Dobranom Božičem najdete v zadnji izdaji SBC magazina.

Če vas zanima sodelovanje v prihodni številki magazina, nas pokličite na telefonsko številko 031 333 555 ali nam pišite na elektronski naslov marketing@sbc.si, kjer smo vam na voljo za vse dodatne informacije.

Magazin je na voljo na vseh bolje založenih prodajnih mestih, za svoj izvod pa nam lahko pišete tudi na že omenjeni elektronski naslov.