"Odločevalci v Sloveniji naj se ne bojijo, da bi komu preveč uspelo. Naj poskušajo zavirati tisto svojo naravno zavist, ki se pri tem pojavi. Vem, da je to težko, ker se vprašaš, zakaj ni meni uspelo, zakaj je nekomu drugemu. Naj pustijo, da v naši družbi zrastejo tudi visoka drevesa," slovenski politiki v SBC magazinu sporoča dr. Jernej Barbič, oskarjevec in uspešen podjetnik v ZDA.

Pogovarjali smo se z vrhunskim slovenskim podjetnikom in profesorjem matematike na univerzi Južne Kalifornije dr. Jernejem Barbičem, ki je čez lužo ustvaril izjemno podjetniško zgodbo, za svoje dosežke pa je poleg številnih drugih nagrad prejel celo Oskarja.

Spomladi je v Sloveniji močno odmeval vaš prejem Oskarja za znanstvene in tehnične dosežke, ki ste ga dobili za razvoj programske opreme Ziva VFX za izdelavo 3D filmov. Kakšna je bila pot, ki vas je pripeljala do tako eminentne nagrade?

Kar dolga. Že več kot 20 let delam v ameriški filmski industriji, ki sicer ni edino področje na katerem delujem. Na tej moji poti je bila ključna podjetniška komponenta. Na začetku je bilo sicer daljše akademsko obdobje, ko sem prebral na tisoče člankov s svojega področja, nato pa sem svoje akademsko znanje uporabil v poslovnem svetu.

V Kanadi sem leta 2015 soustanovil podjetje Živa Dynamics, katerega tehnični direktor sem bil ves čas do njegove prodaje. Bil sem tudi eden od treh članov nadzornega sveta. Na ta način sem doživel in aktivno sodeloval v vsej dinamiki poslovanja startup podjetja, od ustanovitve, sklepanja pogodb, iskanja investitorjev, financiranja, zaposlovanja ter koordinacije in odnosov s poslovnimi angeli in skladi rizičnega kapitala, do samega končnega postopka prodaje.

V tem podjetju smo na podlagi ideje, kako bistveno izboljšati tehnološke procese v filmski industriji, razvili software, ki smo ga začeli prodajati strankam iz Hollywooda. Seveda ni bil cilj, da bi za naše delo dobili Oskarja, ker nihče za to ne ustanovi podjetja. Smo pa morda po tihem upali. Strank je bilo vedno več in na koncu je bila naša tehnologija uporabljena v več kot 60 filmih. Tehnologijo smo ves čas izboljševali in na koncu je prišel Oskar kot češnja na torti.

Katere ključne lekcije ste se naučili na svoji podjetniški poti v ZDA?

Kot podjetnik moraš znati sodelovati z najrazličnejšimi ljudmi. Klasična napaka doktorjev znanosti je, da so preveč zaverovani v svojo izobrazbo in da podcenjujejo tiste z nižjo izobrazbo. Če tako razmišljaš, potem že v začetku propadeš, ker nihče noče sodelovati s tabo. Moj soustanovitelj podjetja ni dokončal fakultete, pa sva vseeno zelo dobro sodelovala in se dopolnjevala.

Pomembno je tudi, da si kot podjetnik pozitiven do svojega produkta, saj si kot ustanovitelj zgled vsem ostalim v podjetju. Če je vodja negativno nastrojen, potem tudi vsi drugi začnejo dvomiti. Pri startupih je veliko situacij, ko se podjetje znajde na robu, in takrat je optimizem nujen, sicer te jutri ni več.

Potrebna je tudi prava mera med zaupanjem in skepticizmom. Ne smemo slepo verjeti vsega, kar nam nekdo reče, ker imajo ljudje za svoje besede zelo različne razloge. Seveda pa ne smemo zapasti v paranojo in pretirano misliti, da nas nekdo izkorišča. Najti je potrebno zdravo mero obojega, tako v odnosu do investitorjev, ki znajo biti zelo zviti in skrivajo svoje karte, kot tudi v odnosih s partnerji in zaposlenimi v podjetju. Treba je biti “maverick“, kot rečejo Američani.

Katere so po vašem največje razlike med podjetništvom v ZDA in v Sloveniji?

V sposobnosti ljudi načeloma ni razlik. Ampak, ZDA imajo 150-krat več prebivalcev in statistično gledano se v takšni množici prej pojavi nekdo z neverjetnimi sposobnostmi, ki ustanovi izjemno uspešno podjetje. Gre preprosto za t.i. »zakon velikih števil«.

Zaradi večje prisotnosti takih posameznikov se je posledično v ameriški družbi pojavila in opazila potreba po tem, da jim je potrebno pomagati in vzpostaviti ustrezne pogoje. Na koncu iz tega nastane razvito gospodarsko okolje, ki je sicer daleč od tega, da bi bilo idealno, a vsebuje elemente, ki so zelo prijazni startup podjetjem. Te stvari je težko skopirati in prenesti v drugo okolje, saj gre za dolgoletni organski razvoj družbe kot take.

V ZDA je tudi veliko več možnosti financiranja, saj gre za ogromno gospodarstvo. Prisotni so skladi rizičnega kapitala, veliko je domačega in tujega kapitala, recimo iz Rusije in arabskega sveta. Tukaj lažje najdejo partnerje, ker je podjetniški ekosistem že vzpostavljen, poleg tega pa obstaja večje zaupanje v pravno zaščito, kot pa če bi vlagali v Sloveniji ali kateri drugi evropski državi. Dodati je še treba, da ameriška davčna zakonodaja zavira ameriške investicije v tujini, posledično ameriški denar ostaja v ZDA, sploh v zadnjem času. Torej, denar beži v ZDA, nazaj pa pride le stežka.

Je kljub vsemu kakšna zadeva, ki bi jo lahko uveljavili tudi v Sloveniji?

Na konkretnem nivoju je to socialna kapica. To pomeni, da so dohodki nad neko (precej visoko) mero (v ZDA je to 160 tisoč dolarjev na leto) prosti prispevkov za socialno zavarovanje z argumentom, da je nekdo že plačal dovolj prispevkov. Lahko se seveda v nedogled kregamo o tem, da bi morali tisti, ki zaslužijo več, tudi več prispevati, a to rešitev v ZDA poznajo. Po mojih izkušnjah je precej pomembna, saj deluje izredno motivajoče.

Druga pomembna stvar so davčna pravila okrog možnosti nagrajevanja zaposlenih in različnih oblik solastništva, ki zaposlenim dajejo deleže v podjetjih, pri čemer ponavadi menedžer odloča, kdo dobi koliko, glede na uspešnost in delavnost posameznega zaposlenega. Obstaja tudi možnost nakupa delnic za zaposlene po neki določeni ceni, ki je zelo nizka in ugodna za zaposlene. Vse to so s psihološkega vidika močni motivacijski elementi, saj vsak zaposleni po tihem upa, da bi lahko bil nekoč del neke zgodbe o uspehu.

Na konceptualni ravni pa se mi zdi zelo pomembno naslednje. Če ste podjetnik v ZDA, sploh startup podjetnik, je to spoštovanja vredno. Družbena percepcija je, da gre za nekoga, ki ima znanje, ki se trudi ustvarjati delovna mesta in ki bo veliko prispeval k družbi. Žal je v Sloveniji še vedno prisoten zadržek do teh ljudi in sumničavost, da morda v njihovem uspehu ni vse čisto in pošteno. Seveda obstajajo povsod tudi taki primeri, v ZDA jih sploh ni malo, ni pa to večina. A žal se v Sloveniji prevečkrat predpostavi, da nekaj pri uspešnem podjetniku ni v redu in se potem mora braniti pred očitki, da je tajkun, ki krade. S tem argumentom se, med drugim, preprečuje uvedba socialne kapice in zavira spremembe, ki bi pogoje za tehnološke podjetnike približale tistim v ZDA.

Če bi se mi kot narod tega osvobodili in delovali na ameriški predpostavki, da je večina podjetnikov poštenih, da ustvarjajo delovna mesta in plačujejo davke, bi bili kot družba veliko bolj uspešni. Vsi bi bili na boljšem, ne samo podjetniki. Ampak žal smo ujeti v ta vzorec in se bo treba boriti, da se prebijemo iz njega. Potrebujemo več podjetnikov, ki so uspeli na podlagi svojega znanja in trdega dela, hkrati pa jim mora družba to priznati in jih ne zavirati.

Kakšno sporočilo bi vi kot vrhunski podjetnik iz ZDA poslali slovenski politiki, ki kroji usodo našega podjetniškega okolja?

Naj se trudijo ustvarjati sistem, v katerem bodo lahko sposobni, nadarjeni in pošteni na veliko uspeli. Naj se odločevalci ne bojijo, da bi kdo preveč uspel. Naj poskušajo zavirati tisto svojo naravno zavist, ki se pri tem pojavi. Vem, da je to težko, ker se vprašaš, zakaj nisem jaz uspel, zakaj je nekdo drug.

Naj pustijo, da v naši družbi zrastejo tudi visoka drevesa. To smo Slovenci že dokazali v športu, naslednjik mejnik je podjetništvo.

Kaj vse je Barbič povedal o razvoju umetne inteligence in o grozovitem požaru, v katerem sta z ženo izgubila hišo v predmestju Los Angelesa, preberite v jesenski izdaji magazina SBC, v katerem najdete tudi številne druge izjemne zgodbe. SBC magazin je na voljo v prosti prodaji na vseh bolje založenih prodajnih mestih. Za izvod nam lahko pišete tudi na: marketing@sbc.si.