Pod površjem političnih bojev, medijske polarizacije in globalnih napetosti se dogaja nekaj globljega: prerazporeditev moči znotraj Amerike, ki ima posledice za ves svet.

Dr. Aleks Jakulin, profesor in podjetnik v New Hampshiru v bližini Bostona, v intervjuju za SBC magazin razkriva, zakaj nekatera območja v Ameriki doživljajo preporod, kako se Trump odziva na deindustrializacijo, zakaj institucije izgubljajo moč in zakaj to ni samo ameriška zgodba, ampak tudi evropska in slovenska.

Kakšno je ozračje v ZDA po izvolitvi Donalda Trumpa? Kaj se je v poslovnem okolju najhitreje spremenilo?

Največja sprememba je prehod od globalizma k nečemu, kar bi lahko poimenovali nativizem – skrb za lastne interese. Amerika je sicer velika država, vendar so bile koristi od globalizma relativno koncentrirane v velikih mestih, predvsem na vzhodni in zahodni obali. Poznamo Kalifornijo, Seattle, New York, Boston in tako naprej.

A če potuješ dve uri proti zahodu iz New York Cityja, vidiš slabo infrastrukturo, revne ljudi, ki z na roko napisanimi znaki prodajajo les in seno. To je nekaj, kar človeka preseneti – znotraj ZDA imamo ogromno krajev in območij, kjer so bili ljudje zapostavljeni in nezadovoljni že zelo dolgo.

Ti ljudje so zdaj dobili politično moč. In to se kaže v tem, da zahtevajo, da se jim določene zadeve podredijo. Ne gre nujno za to, da bi bili njihovi interesi optimalno zastopani – gre za to, da je ena skupina ljudi, ki prej ni imela politične moči, zdaj to moč dobila. In to se pač vidi.

Zdi se, da bo to spremenilo razmerja sil na globalni ravni.

V bistvu je precej preprosto. Ameriška elita je zagotavljala določene interese različnim državam po svetu in to je do neke mere šlo na račun določenih območij znotraj Amerike.

Vprašanje seveda je, ali je to res ali ne. Če zapostavljaš lastna območja, se tam kopiči nezadovoljstvo. Nadarjeni ljudje iz cele Amerike so se odseljevali v središča globalne elite, medtem ko se je mnogim iz notranjosti države zdelo, da njihove vasi in mesta počasi umirajo.

Če se možnosti ne pojavljajo v manjših krajih in če morajo nadarjeni mladi ljudje oditi, to ljudi pripelje skoraj do obupa. Na neki točki se lahko tudi učinkovito politično organizirajo. Po mojem mnenju je Amerika zapostavljala regije na račun velikih središč.

Težko je to primerjati s centralizacijo populacije v Moskvi, kot jo vidimo v Rusiji. Po drugi strani ima Kitajska precej bolj decentraliziran razvoj – veliko mest med seboj tekmuje, so individualno in globalno uspešna. Evropa pa je lahko zgodba o regionalnem uspehu – več različnih držav znotraj Evropske unije.

Nemčija ima več mest z razvito industrijo, kakovostnim življenjem, uravnoteženostjo med podeželjem in mesti. Medtem pa ima Francija območja, kjer je podeželje slabše razvito, ljudje se odseljujejo.

In tukaj se postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo s Slovenijo. Zdi se mi, da je Slovenija imela zelo decentraliziran razvoj, veliko se je dogajalo zunaj Ljubljane. Po osamosvojitvi pa se je vse premaknilo v Ljubljano.

Danes se pritožujejo, da je Ljubljana draga, in tisti, ki tam živijo, poskušajo preprečiti širitev mesta, skrčiti ceste in podobno. Če ne živiš v Ljubljani, se ti zdi, da je bilo življenje nekoč boljše, kot je danes. In tudi če živiš v Ljubljani, se ti zdi tako.

Lekcije tudi za Slovenijo.

Prva lekcija je, da če ne spoštuješ institucij in se greš na nek način cenzuro določenih političnih opcij, lahko s tem, ko poskušaš zmagati s sabotiranjem nasprotnika, sabotiraš tudi samega sebe – še posebej, če potem ta nasprotnik zmaga.

Demokrati so imeli zelo dolgo obdobje vladavine v Ameriki in so se skoraj že navadili nanjo. Na nek način so onesposobili republikance, kar jim je omogočilo, da so se vse bolj ukvarjali z željami relativne manjšine – konkretno progresivne manjšine, ki pa ni imela večinske podpore v ameriški politiki.

Zaradi vztrajanja pri tem pristopu so izgubili predsedniške volitve. Na površje je prišel Trump in z njim precej osiromašena Republikanska stranka.

Kdo pa je osiromašil republikansko stranko? Demokrati. Demokrati so bili na oblasti – občasno. In zdaj imamo na nek način osiromašeno republikansko stranko, ki jo je v veliki meri nadomestila alternativna desnica, desni populizem. In to je pač videti tako.

Ali bo Trumpu uspelo narediti preboj z velikimi ZDA?

Dogajanje v Ameriki je težko razumeti, če ga spremljaš zgolj prek medijev – ti pogosto ne zrcalijo stvari takšnih, kot v resnici so.

Po mojem mnenju Trump in njegovi sodelavci nimajo želje razdeliti Amerike. Po drugi strani pa se zdi, da sta medijski prostor in demokratska stran že toliko navajeni določenega načina delovanja, da poskušajo Trumpu pripisati same slabe stvari, ne da bi se sploh trudili razumeti, kaj dejansko poskuša doseči – in predvsem, katere so želje tistega dela volilnega telesa, ki je na volitvah zmagal.

To po mojem mnenju ni konstruktivno delovanje. Zato Trumpa ne bi krivil za delitev Amerike. Prej bi rekel, da se je ta delitev zgodila na drugem političnem polu – tam, kjer je bila moč dolgo časa ter kjer so potrebe in želje pomembnega dela Amerike ostale prezrte.

Kakšna je v ZDA sploh še vloga medijev?

Mediji so postali tako izrazito usmerjeni v levo, da so izgubili zaupanje dobršnega dela populacije. Na drugi strani pa med desnimi mediji skoraj ni bilo inteligentnih medijev oziroma so imeli zelo omejen doseg.

To je na nek način pripeljalo do relativne šibkosti desnice. Alternativna desnica, ki je neintelektualna desnica, je bila zelo uspešna prav pri tej zapostavljeni populaciji in je na nek način pripeljala do zmage Trumpovih republikancev.

Veliko članov Trumpove vlade prihaja prav iz vrst te alternativne desnice.

Kot že rečeno – če poskušaš ignorirati velik del ameriških državljanov, se bodo slej ko prej organizirali, prišli na oblast in državo vodili po svoje, pa če ti je to prav ali ne.

Tisto, kar bi bilo veliko boljše, je, da bi institucije – tudi mediji – skrbele za svoje poslanstvo in ne za določeno politično opcijo.

Drugi problem pa je, da je internet zmanjšal dohodkovno sposobnost medijev, kar je pripeljalo do deprofesionalizacije. V novinarstvo so vstopili aktivisti namesto profesionalcev.

Obenem pa lahko tuji dejavniki – kot je na primer Rusija – z informacijskimi operacijami zelo učinkovito vplivajo na vsebino v medijih.

Če si lahko neka država, kot je Rusija, privošči vložek desetih milijard dolarjev v ameriški medijski prostor, potem se postavlja vprašanje, ali je proračun ameriških medijskih hiš za novinarstvo dovolj velik, da lahko to odtehta.

Mislim, da nimamo dovolj obrambe pred informacijskimi operacijami.

Ko imaš internetne medije, ki ne dajejo poudarka avtoriteti ali kredibilnosti virov, temveč zgolj temu, koliko bodo objave klikane ali tapkane, se ustvari okolje, kjer lahko nekdo s slabimi nameni od zunaj doseže veliko v takem medijskem ekosistemu.

Kakšen odnos lahko pričakujemo med ZDA in EU v naslednjih štirih letih?

Evropa si je lahko privoščila biti neodgovorna, ker je Amerika poskrbela za marsikatero zadevo na globalni ravni. Do neke mere je bil to tudi ameriški interes – da Evropa ne bi bila preveč organizirana.

Zdaj pa se končno odpira priložnost, da Evropa nekaj naredi na globalni ravni – in Amerika je pri tem ne bo ovirala, ampak ji bo celo pomagala.

Kaj vse je še povedal Jakulin, preberite v zadnji izdaji magazina SBC, ki prinaša tudi številne druge navdihujoče poslovne zgodbe, strokovne intervjuje in uporabne nasvete. Magazin SBC je na voljo v prosti prodaji na vseh bolje založenih prodajnih mestih. Za izvod nam lahko pišete tudi na: marketing@sbc.si.