Če bi želeli govoriti o reformi, bi morali govoriti o zdravstvenem sistemu kot celoti. Pri nas pa še vedno gasimo požare, namesto da bi na podlagi strateških dilem gradili odziven sistem, poudarja ena od največjih poznavalk zdravstva v Sloveniji prof. dr. Petra Došenović Bonča.

V sredo, 9. aprila, bo državni svet obravnaval predlog odložilnega veta na novelo zakona o zdravstveni dejavnosti. 12 državnih svetnikov, ki predlagajo glasovanje o noveli, predlog utemeljuje s tem, da novela ne prinaša ukrepov, ki bi bistveno prispevali k skrajševanju čakalnih dob, in ne povečuje dostopnosti zdravstvenih storitev, obenem pa uvaja obsežne spremembe in omejitve, ki bodo močno vplivale na delovanje javnega zdravstvenega sistema.

Zakon ne predvideva nobenih rešitev za težave, ki jih bodo povzročili sprejeti ukrepi: zmanjšanje zdravstvenih obravnav pri koncesionarjih in v zasebnem delu zdravstvenih dejavnosti, ki jih bo javno zdravstvo težko nadomestilo. Negativne posledice bodo občutili zlasti pacienti, navajajo predlagatelji.  

»Pogrešamo sistemski pristop«

Da trenutna zdravstvena reforma ni prava reforma, meni dr. Petra Došenović Bonča z ljubljanske ekonomske fakultete, ki velja za eno od največjih poznavalk zdravstvenega sistema pri nas, s posebnim poudarkom na raziskovalnem področju učinkovitosti in uspešnosti zdravstvenega sistema ter izvajalcev zdravstvenih storitev v Sloveniji.

»Če bi želeli govoriti o reformi, bi morali govoriti o zdravstvenem sistemu kot celoti. Sistem pomeni urejenost in red – in vključuje vrsto povezanih elementov: financiranje, spremljanje potreb, odločanje o strukturi zdravstvene košarice, zdravstveno mrežo, plačilne modele … Nobena sprememba, ki naslavlja le posamezen element, ni reforma, temveč zgolj parcialna prilagoditev sistema. Tisto, kar pogrešamo, je sistemski pristop, ki bi celostno naslovil vse ključne elemente zdravstvenega sistema,« poudarja dr. Došenović Bonča in dodaja, da pri nas »še vedno gasimo požare, namesto da bi na podlagi strateških dilem gradili odziven sistem.«

Pacienta zanima mreža izvajalcev

Ko gre za zdravstvo, so težava v Sloveniji neustrezne rešitve, in pri nas k temu že v osnovi pristopamo napačno. »Pri nas zdravstvo sicer opazujemo silosno, izdatke, izvajalce itd. delimo na primarno, sekundarno in terciarno raven, spremljamo, koliko denarja gre v bolnišnice ali zdravstvene domove … A pacienta zanima predvsem eno: kakšna je mreža izvajalcev za bolezen, ki jo ima. Če bi sistem gradili z vidika bolezni, vsaj tistih z največjim bremenom za slovensko družbo, in pacientove izkušnje, bi spremembe lažje uveljavili – tako pacienti kot zdravstvena stroka, ki dobro razume potrebe na svojih ožjih področjih, težko pa soustvarja mrežo od zgoraj navzdol.«

Z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja smo sistem še ošibili, ugotavlja dr. Došenović Bonča, saj zdaj številni dvakrat plačujejo za isti tip zdravstvenih storitev. Dodaja, da je nasprotje javnega tržno, in ne zasebno zdravstvo. »In kar me moti – da še vedno ne znamo jasno povedati, da tržno zdravstvo ni bogokletno. Tržno zdravstvo bo vedno obstajalo, preprosto se ga ne da prepovedati. Močno javno zdravstvo je osnova, ki mora dobro delovati in dati jasne meje tržnemu zdravstvu.« V Sloveniji se ves čas ukvarjamo samo z lastništvom izvajalcev, kar je napačno, saj moramo opazovati dejavnost kot celoto, dodaja dr. Došenović Bonča.

V podcastu SBC z dr. Petro Došenović Bončo o tem:
- Zakaj ima občutek, kot da smo pri zdravstveni reformi skoraj v mehiški telenoveli?
- Ali se trenutno sploh lotevamo vseh ključnih elementov zdravstvenega sistema?
- Zakaj potrebujemo močno javno zdravstvo?  
- Kaj je razlog za to, da kljub močni večini, ki jo ima trenutna vlada, reforme ne napredujejo?
- Koliko pri nas namenjamo za zdravstvo in kje smo pri izdatkih v primerjavi z drugimi državami?
- Zakaj se kljub zadostnim finančnim virom in dodatnemu denarju čakalne vrste pri nas še kar povečujejo?
- Kaj meni o očitkih na račun »dvoživk« – torej zdravnikov, ki delajo v javnem sektorju in hkrati v zasebnem? Koliko res krnijo javni program?
- Je za Slovenijo realna rešitev, da kadrovski primanjkljaj v zdravstvu rešuje s tujimi delavci?