Ko mu je propadlo podjetje za izobraževalne računalniške igre, je dr. Igor Leiler, letnik 1948, prvega oktobra 2001 odprl slovensko restavracijo Pikapolonca v Kjotu. V nekaj letih je postala uspešnica. Bila je prva restavracija v Kjotu, kjer je bilo kajenje prepovedano. Še danes je 99 odstotkov njegovih gostov Japoncev, preostalo so večinoma Slovenci.

Nekaj njegovih odgovorov iz pogovora, ki ga lahko preberete v SBC magazinu:

Kje ste se naučili kuhati?

Kuhanja sem se naučil od mame. Od majhnega sem bil zelo rad v kuhinji in opazoval, kaj je delala, ter ji nagajal. Z mojega stališča sem ji pomagal, a sem ji bil takrat verjetno v napoto, sem se pa veliko naučil. Ko sem začel kuhati sam, sem se večkrat spominjal, kako je kaj pripravila, in skoraj ni bilo treba uporabljati receptov. 

V gimnazijskih časih sem za prijatelje veliko kuhal, a ker so bili moji sošolci na takratni Šubičevi zelo inteligentni ljudje – Ivo Svetina, Tomaž Pisanski, Denis Podiš, Matjaž Kocbek, Vasko Pregelj, Iztok Simoniti –, sem tudi jaz mislil, da moram biti pameten. Tako sem šel, namesto da bi kuhal, študirat matematiko. Čeprav je bilo že takrat kuhanje nekaj, kar me je močno veselilo.

Kako ste prišli na Japonsko?

Po diplomi sem postal asistent za matematiko na Fakulteti za strojništvo Univerze v Ljubljani. Istočasno sem začel delati magisterij iz funkcionalne analize (če me spomin ne vara). Stvar me je nehala zanimati, pa sem v Zagrebu začel magisterij iz verjetnostnega računa. Ni mi bilo všeč. Kot otroka me je matematika veselila, všeč mi je bilo reševanje problemov, a sčasoma je postala preveč abstraktna, želel sem si nekaj konkretnejšega. Zanimala me je tudi biologija in odkril sem možnost študija teoretične matematične ekologije na Japonskem. Sicer takrat za takšne odločitve še zdaleč nisem bil dovolj zrel, le mislil sem si, da mi bo Japonska dala nekaj novega. V tistih letih sem se trudil tudi z meditacijo, kar me je pripeljalo v Kjoto. 

Nekoč sem v študentskem domu v Kjotu za neko zabavo pripravil prekmursko gibanico, kar je bila kasneje Pikapolončina uspešnica. Po končanem doktoratu sem ustanovil svoje podjetje, kjer je bilo zaposlenih osem ljudi. Delali smo na področju edutainmenta (ang. education and entertainment, torej izobraževanje in zabavna industrija, op. p.). Ukvarjali smo se z razvijanjem programske opreme za igrice, skozi katere bi se otroci učili različne stvari. To smo počeli pred časom – računalniki niso bili na voljo vsem in bili so predragi –, a v sedmih letih smo vseeno naredili ogromno, se razvijali. Nismo bili edini; ogromno podjetij je začelo delati na tem področju. Želel sem ustvariti tudi igro za deklice, ker je bilo takrat vse usmerjeno v razvoj igric za dečke. Ideje žal nismo uresničili, sem pa spoznal ženo in zaljubila sva se. Nato se je kar naenkrat vse ustavilo in tudi mi smo izginili. Pri 50 letih izgubiti posel ni prijetno, toda sreča je bila na moji strani; znanec me je povabil, naj na nekem sejmu ponudim kako slovensko jed. Naredil sem prekmursko gibanico, ki je bila več kot dobro sprejeta. To nas je spodbudilo in začeli smo obiskovati boljše sejme.

Kaj vse je še povedal Leiler, preberite v zadnji izdaji magazina SBC, v katerem najdete tudi številne druge izjemne zgodbe. SBC magazin je na voljo v prosti prodaji na vseh bolje založenih prodajnih mestih. Za izvod nam lahko pišete tudi na: marketing@sbc.si.