Milan Kuster, lastnik in direktor podjetja Lunos Slovenija in tudi član SBC - Kluba slovenskih podjetnikov je v intervjuju za Svet24 brez olepšavanj razkril, zakaj je dobro plačano službo zamenjal za samostojno podjetniško pot.

Kunster je danes uspešen poslovnež, a v življenju je počel marsikaj; njegov prvi večji izziv pa je bila ustanovitev teniškega centra skupaj s prijatelji. Kasneje je služboval na Novi KBM, kjer je bil zadolžen za investicije, v družbi SCT je bil član uprave. »Nekega dne mi je bilo dovolj vseh pritiskov, ki smo jih bili v tistem času deležni od različnih lobijev in politike. Rekel sem si, da bom obrnil nov list, in tako sem iz nič začel samostojno poslovno pot. Vedel sem, da želim početi nekaj, kjer bodo rezultati merljivi, ter da se ne želim prisesati ne na državne jasli ne na kakršnekoli lobistične zgodbe. Zato sem pričakoval, da bo začeti zelo težko,« je jasen direktor podjetja Lunos.

Podjetje Lunos so ustanovili leta 2010 in takrat so njegovi kolegi, inženirji projektanti, govorili: »Ni možnosti, da bo v Sloveniji kdo v svoji hiši naredil luknjo. To ne pride v poštev.« Danes teh lukenj povprečno naredijo 20 tisoč. Kot pravi Kuster, rezultate, torej dejstvo, da so ljudje sprejeli njihove produkte, prinaša delo. »Ljudem moraš povedati, da imaš rešitev za težave, s katerimi se srečujejo, in ljudje ti morajo verjeti. Ves čas delovanja podjetja smo denar, kije prihajal v podjetje, reinvestirali v neke vrste marketing - ne samo v reklame, ampak v izobraževanje ljudi o tem, zakaj v stanovanjih prihaja do odvečne vlage in plesni ter na kakšen način je stanje mogoče izboljšati.«

Dejstvo, da je podjetje Lunos uspešno, je znano široki javnosti in zanimanje za delo pri njih je veliko; razpisov za delovna mesta ne objavljajo več, saj je vlog za delo tudi brez tega veliko. Pri izbiri sodelavcev je po njegovih besedah pomembno, da je ekipa homogena, strokovna in motivirana. Ob tem izpostavi ženo Damjano, ki v podjetju vodi kadrovsko politiko in ima po njegovih besedah izjemno dober občutek za to, da najde prave ljudi, ki se lahko uspešno integrirajo v kolektiv.

Ali menite, da bi lahko Podravje, predvsem pa Maribor kot štajerska prestolnica, spet postalo, če že ne industrijski, pa podjetniški center države?

Lahko bi, pa ne bo.

Kakšno je vaše stališče glede propada nekdaj paradnega konja podravske in slovenske industrije TAM? Menite, da bi TAM danes še lahko posloval v nekdanjem obsegu ali ne (seveda s sodobnejšimi tehnologijami proizvodnje)?

Seveda bi lahko. Ampak v tekmi za največjo neumnost na svetu so se odgovorni za to področje odlično izkazali, potopili TAM, pa še in še regijskih potencialov. Ena zadnjih uspešnic je Vinag, ki ga je uspešno »potamanil« častni občan Maribora. V Mariboru gre vse kot namazano, ne delamo napak. (smeh)

Kaj so bili po vašem mnenju vzroki za propad številnih močnih in velikih podjetij v Mariboru in okolici (zlasti tekstilna industrija)?

»Zabutanost« in nesposobnost odgovornih. Zgodbe so povsod podobne in premalo prostora imava, da bi se spuščal v podrobnosti. Sam sem Maribor pred desetimi leti zapustil in poslovno pot nadaljeval v Ljubljani. Odkar sem uspešen, me imajo v Mariboru radi ...Nikogar ne ogrožam in z vsemi lahko grem na špricer. To pa je največ, kar lahko pričakuješ od Maribora. In po svoje je tako čisto simpatično.

Dobro stoječa podjetja v podravskem območju so pretežno v rokah tujcev (od TBP Lenarta dc Boxmarka, Henkla Menite, da v današnji mlajši generaciji ni dovolj sposobnih menedžerjev, ki bi znali dobro voditi večja podjetja?

Verjetno so nekje sposobni mladi fantje, ki bi lahko uspešno vodili podjetja. A ključ do direktorskega mesta v mariborskem bazenu je vodljivost, nesposobnost in pripadnost vodilnim strukturam. Tako je bilo, tako je in na žalost bo tako tudi v bodoče.

Kaj je oziroma so bile temeljne napake tranzicije in lastninjena v Sloveniji? Kako bi se jo lahko speljalo drugače?

Temeljna napaka so bili ljudje, ki jih je tranzicija ujela na vodilnih položajih in so zgodbo zapeljali tako, da so se debelo okoristili. Uspešno so oropali Slovenijo, uničili dobre zgodbe in nas popeljali v prečudovito Evropo. V bistvu je fenomenalno, kako dobro so izpeljali roparski pohod. Na nič niso pozabili.

Kaj menite o uvedbi krajšega (32-urnega) delovnega umika pri nas?

Še ena bedarija v smislu »nekaj se pač menimo«. Nobene logične osnove ni za to, vsaj ne v takem sistemu, kot ga imamo danes. Če pa kdaj kot družba napredujemo in začnemo razmišljati in sprejemati odločitve, ki bodo v korist človeka kot posameznika, sem takoj za ničurni delovnik. Na svetu je vsega dovolj, vsega preveč. Nihče ne bi rabil delati ali prosjačiti za hrano, vodo in streho nad glavo. Osnovne dobrine pripadajo vsakomur, ki se rodi na ta planet.

Kakšen je vaš delovni dan?

Po navadi vstanem okoli sedme ure. Včasih se zbudim doma v Mariboru, včasih pa v hotelu v Ljubljani ali v Berlinu. Moji dnevi so dinamični in nikoli ne gledam na uro v smislu, še dve uri, potem pa domov. Ko opravim, kar je potrebno, sedem v avto, pokličem ženo in se zmeniva, kaj bova povečerjala.

Zakaj ste se odločili postati član Kluba slovenskih podjetnikov (SBC)?

Že več let smo člani GZS, kluba managerjev, Nemško-slovenske gospodarske zbornice in tako dalje. Nobeno od teh združenj nam do zdaj ni nudilo podpore, pa smo rekli - gremo še v SBC, da vidimo, kako bo. Moram reči, da se v SBC stvari v zadnjih dveh letih premikajo na bolje in klub vedno bolj postaja stičišče podobno mislečih. Daleč od tega, da se strinjam z vsem, kar počnejo, a nekatere stvari so pravilno zastavljene, kar daje upanje, da bomo mogoče v bližnji prihodnosti kaj skupnega postorili.

Celoten intervju si lahko preberete na portalu Svet24.Spremljajte nas na družbenih omrežjih Facebook, Instagram in LinkedIn.