»Z ekipo Karitasa smo se odpravili do begunskega centra Jablonica. V regiji Ivanov-Freankov je policijska ura, ki začne veljati ob 23h. Na poti je veliko kontrolnih točk, kjer policija in vojska preverijo vse, ki vstopajo na to območje,« nam pripoveduje sodelavka SBC – Kluba slovenskih podjetnikov Anabelle Ann Logar, ki je s snemalcem Blažem Gregoričem spremljala prevoz zbrane pomoči v Ukrajino.

»Mislili smo, da imamo na poti tri kontrole. Do tretje, za katero smo mislili, da je zadnja smo prispeli ob 22.58, zgolj dve minuti do policijske ure. Z velikim olajšanjem smo nadaljevali pot. Par kilometrov pred ciljem nas je presenetila ponovna kontrola, tokrat smo že prekoračili zapovedano uro, ko je gibanje prepovedano. Rešil nas je dobrodelni namen, spustili so nas naprej. 'To se zelo redko zgodi, res smo imeli srečo,' je dejala naša kontaktna oseba, humanitarka Mira Milavec. Zaradi napadov preventivno velja pravilo, da ceste in hiše ne smejo biti osvetljene, naša pot je torej potekala v temi in tudi begunski center je že zaključil z aktivnostmi ob našem prihodu,« nam pove Anabelle Ann.

Jutro v Jablonici

»Zjutraj smo se zbudili na mirni lokaciji, sredi gozda, zunaj smo videli otroke, ki so se odpravljali na zajtrk. Za trenutek pozabiš, kje pravzaprav si, a te zgodbe otrok in staršev, ki tam iščejo skrivališče, hitro postavijo nazaj na realna tla in opomnijo, kje se nahajaš. To so zgodbe, ki jih tudi v najhujši grozljivki ne vidiš. Kar so te družine in otroci pretrpele na poti do iskanja varnosti, te zares pusti brez besed. Vera v človeško dobroto se zmanjša,« nadaljuje Anabelle Ann.

S snemalcem Blažem Gregoričem sta na poti četrti dan in del pomoči, ki so jo zbrali podjetniki, člani SBC, sta predala v roke otrokom. »Neprecenljiv je trenutek, ko v objektiv ujamem nasmešek otrok z iskrico v očeh, med izbiranjem zvezkov, barvic in ostalih šolskih potrebščin,« razloži Blaž.

»Begunski center, v katerem se nahajamo, je zaenkrat na varnem območju države, je tudi eden od najbolj urejenih. Drugje še zdaleč ni tako prijetno. Velik del države čuti pomankanje hrane in pijače, ljudje so na robu obupa, zato je pomoč toliko pomembnejša,« nam položaj oriše sodelavka.

Vojna brez pravil

»Vsi, s katerimi smo govorili, želijo obdržati svojo državo. Če bo treba, so pripravljeni tudi v boj. Vojna se ne omejuje zgolj na vojake, čutijo jo tudi civilisti, otroci. To je vojna brez pravil, vojna, kjer so ljudje in za marsikoga samoumevne človekove pravice na zadnjem mestu ali jih ni. Kljub temu si večina Ukrajincev želi nazaj domov, v svoj kraj, tudi če so ostali brez vsega.«

Z dostavo zbranih potrebščin smo tamkajšnjim prebivalcem predali sporočilo medsebojne pomoči, solidarnosti, nesebičnosti … Vrednot, ki jih zastopamo v SBC – Klubu slovenskih podjetnikov, pravi Anabelle Ann Logar.