Za podnebne spremembe ni cepiva, kaj šele kolektivne imunosti

Izbrani nasveti

24. Januar 2022

Za podnebne spremembe ni cepiva, kaj šele kolektivne imunosti

Za podnebne spremembe ni cepiva, kaj šele kolektivne imunosti Vsebina je iz revije The Economist: Svet v 2022, ki je decembra 2021 prvič izšla v Sloveniji in v slovenskem jeziku. Revija ponuja najboljše uredniške vsebine iz britanskega uredništva, poleg tega pa ponuja odlične vsebine, ki jih je pripravilo slovensko uredništvo. Revijo je izdal SBC - Klub slovenskih podjetnikov v sodelovanju s Color Press Group. Avtorica prispevka: dr. Lučka Kajfež Bogataj

Razpravo o podnebnih spremembah je treba začeti s preprostimi resnicami, ki jih mnogi radi zavijajo v celofan. Torej — podnebne spremembe so že tu in bodo tu tudi ostale. 

Ne le, da bodo hud problem za prihodnje generacije, tudi ta generacija jih bo krepko občutila. Vplivale bodo na naše službe, na našo varnost, na naše zdravje, življenjske navade in našo blaginjo. Razsežnost problema je gospodarstvu in politiki znana že več kot štiri desetletja, ravno tako potrebni ukrepi za blaženje. Vendar se v teh desetletjih izpusti toplogrednih plinov in vsebnost toplogrednih plinov v ozračju niso ustalili, ampak še naraščajo. Kljub pogajanjem v okviru OZN, kljub Kjotskemu in Pariškemu sporazumu, kljub trgovanju z emisijskimi kuponi, kljub večji ozaveščenosti prebivalstva. 

Neprijetno dejstvo je tudi, da če v naslednjih osmih letih ne zmanjšamo rabe fosilnih goriv in nepremišljenih izsekavanj gozdov za vsaj polovico, potem so nam velikost in posledice podnebnih sprememb ušle izpod nadzora, ker lahko postanejo nepovratne in nepredvidljive. Resnici na ljubo je treba razbiti tudi mit, ki pravi, da podnebne spremembe sicer prinašajo velike nevarnosti za gospodarstvo, pa tudi velike poslovne priložnosti. Številne nevarnosti so že in bodo prišle same od sebe, za mnogo bolj redke poslovne priložnosti pa se bo treba pravočasno in izjemno resno potruditi. In ker smo še v času kovidne epidemije, ki ekonomistom povzroča sive lase, naj dodam — za podnebne spremembe ni cepiva, kaj šele kolektivne imunosti.

Praktično ni več niti enega sektorja gospodarstva, na katerega podnebne spremembe, torej dvig globalne temperature za eno stopinjo, ne bi že imele vpliva. Tako neposredno, prek novih vremenskih vzorcev in zlasti povečane pogostosti raznih ekstremov, kot posredno, na primer zaradi podnebnih politik, zavez ali preprosto javnega mnenja.

Dobrih dvajset let nazaj so bile prve na udaru zavarovalnice in še posebej pozavarovalnice in razna energetska podjetja. Sledile so prve težave v turističnih dejavnostih, zlasti na področju zimskega turizma. Višje temperature in pogostejše suše na začele negativno vplivati tudi na druge gospodarske dejavnosti, ki so v veliki meri odvisne od naravnih danosti, od kmetijstva, gozdarstva do oskrbe s pitno vodo. Tudi elektroenergetika se je že pred časom začela soočati s povečanjem števila prekinitev na prenosnem omrežju zaradi viharja, žleda in plazov ter s povečano verjetnostjo za preobremenjenost v vročih poletjih. Prometna infrastruktura ni izjema in že pozna težave v železniškem in cestnem prometu, na primer pregrevanje tračnic in asfaltnih površin, da o poškodbah cestišč ne govorimo. Vse večkrat so se pojavljali tudi posredni vplivi - na primer padec produktivnosti delavcev ob vročinskih valovih tako v industriji, gradbeništvu kot v transportu.

In kako je bilo z gospodarsko škodo? Ocene, ki zajemajo samo neposredne vplive vremensko pogojenih naravnih nesreč zadnjih trideset letih, kažejo, da v članicah EU ekstremni dogodki, povezani s spreminjanjem podnebja, letno povzročijo gospodarsko izgubo v višini najmanj 12 milijard evrov. Ta je največja v Nemčiji, kjer letno podnebne spremembe v povprečju odnesejo vsaj 2,7 milijarde evrov, v Sloveniji pa je povprečna letna škoda ocenjena na skoraj 50 milijonov evrov, seveda pa v letih s poplavami in sušo zlahka preseže sto milijonov.

Mnogo bolj zaskrbljujoče pa so gospodarske ocene izgub, narejene z ekonomskimi modeli, ki vključujejo tudi posredne vplive. Rezultati imajo še velike razpone, vendar prevladuje ocena za evropske regije, da zaradi podnebnih sprememb letno za vsak dvig temperature za 1 stopinjo lahko izgubimo za 2 do 3 odstotke bruto domačega proizvoda. Za toplejše klimatske regije, kot je na primer južna Azija, je ta ocena še mnogo višja, saj sega do okrog 5 odstotkov. Postavimo te ocene v pravo perspektivo: Slovenija se je v zadnjih sto letih že ogrela za skoraj dve stopinji, zagotovo pa se bo do leta 2050 vsaj še za dve stopinji. Zelo podobno velja za celotno EU.

Če želimo torej ujeti zadnji vagon zadnjega vlaka, je v širši družbi, predvsem pa v gospodarstvu treba narediti podnebni prehod ali podnebno transformacijo. Raje ne uporabljam izraza zeleni prehod ali zeleni dogovor, ker je ta v Evropi že tesno asociiran z novo strategijo za gospodarsko rast. Rast in podnebni preboj žal ne gresta skupaj! Prizadevanje in navidezna potreba po gospodarski rasti sta ustvarila podnebno krizo. Sistem rasti temelji na nenehni proizvodnji in posledični potrošnji; večna rast na planetu, ki ne raste, pa ni možna. Klimatologi se tu moramo strinjati z okoljskimi aktivisti, na primer z Britancem Georgeom Monbiotom, ki povzame dejstvo, da zelena rast ne obstaja — in da je vsega manj edina pot v podnebno nevtralnost. Iz trenutne zaskrbljujoče situacije ne bomo izšli, dokler znatno ne zmanjšamo globalnih ekonomskih aktivnosti.

Slovenski podnebni prehod moramo začeti pri tistih upravljalcih, ki so vključeni v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi. To so vse termoelektrarne in toplarne, proizvodnja jekla, stekla, keramike, cementa, apna in papirja. Nekaj več kot trideset sistemov nadzira okrog 40 odstotkov izpustov Slovenije. Sistem trgovanja s kuponi pri nas je potrebno spremeniti, saj do zdaj ni bistveno prispeval k zniževanju izpustov glavnih onesnaževalcev. Pri tem gre seveda za razmislek o količini brezplačno podeljenih kuponov in njihovim kasnejšim presežkom, s katerimi nekateri dobro služijo, podnebje in okolje pa od tega nimata nič. Bolj kot sistem kuponov ETS so k zmanjševanju prispevali gospodarska kriza in epidemija kovida.

V mnogih prej omenjenih industrijah sistem trgovanja ne predstavlja resne spodbude za naložbe v zmanjševanje emisij, še posebej, če so bila podjetja upravičena do velike količine brezplačnih kuponov. In če omenimo še druge finančne odpustke, ki jih država nudi največjih onesnaževalcem, je jasno, da industrije ne spodbuja k prestrukturiranju, k zmanjšanju porabe energije in zmanjšanju emisij. In to ne pomeni samo podnebnih težav, temveč tudi krnitev konkurenčnosti slovenskega gospodarstva.

Zakaj ne bi denarne pomoči in subvencij, tudi iz podnebnega sklada Slovenije, raje nudili podjetjem, ki dokazano znižujejo tako porabo energije kot svoj ogljični odtis in s tem že sledijo podnebnemu prehodu? Zmanjševanje rabe fosilne energije in manjše emisije najrazličnejših onesnaževal v okolje so že in še bodo tista dodana vrednost in prednost na trgu, ki si jo vsi želijo. Prej ko slej bo tudi zelo jasno opredeljena odgovornost podjetij za povzročanje podnebnih sprememb (oziroma zanemarjanje blaženja) in s tem za škode v širši družbi, kar bo imelo ne le finančne posledice, ampak tudi izgubo ugleda in odličnosti.

Analitiki evropskih in mednarodnih institucij predlagajo različne stimulativne ukrepe v gospodarstvu z velikimi socialnimi in ekonomskimi prednostmi, ki bi jih Slovenija lahko posnemala. Vse analize postavljajo v ospredje izboljšanje industrijske energetske učinkovitosti industrije s sredstvi, kot sta na primer zamenjava opreme in nadgradnja tehnologij za odpadno toploto. Sledi obnova stavb, ki vključuje ne le energetske sanacije, ampak tudi namestitev sistemov pametnih zgradb, zlasti v poslovnih nepremičninah, za optimalno upravljanje ogrevanja, prezračevanja, klimatizacije, razsvetljave in varnosti. Pomemben stimulativni ukrep je tudi okrepitev in posodobitev omrežja za distribucijo električne energije.

Del podnebnega prehoda je seveda tudi vnaprejšnja analiza poslovnih tveganj, od tega, kakšno škodo lahko pričakujemo na premoženju in pri delovanju podjetij, pa tudi potencialne škode pri strankah, partnerjih in na trgih. Ker bo najverjetneje prihajalo do razlik med klimatskimi politikami med državami, lahko tudi to zmanjša konkurenčnost in je to dobro predvideti vnaprej. Velika strateška napaka pa je tudi ne raziskati priložnosti, ki jih nudijo podnebne spremembe — kako kreativno in vztrajno pomagati družbi, da zmanjša tveganja, s katerimi je soočena zaradi klimatskih sprememb ... in pri tem služiti denar. 

Naj končamo z rezultati raziskave evropske investicijske banke iz leta 2020. Skoraj polovica podjetij v EU iz raziskave že vlaga v energetsko učinkovitost, poroča o postavljenih ciljih zmanjševanja emisij in naložbah za blaženje podnebnih sprememb ter o povečani ozaveščenosti o tveganjih, povezanih s podnebnimi spremembami. Razlike med evropskimi državami so pričakovane, prednjači Finska, kjer v blaženje podnebnih sprememb vlaga že 62 odstotkov podjetij, v Grčiji pa le 18 odstotkov. Za Slovenijo je delež podjetij, ki imajo naložbe za blaženje podnebnih sprememb nižji od evropskega povprečja (45 odstotkov podjetij). Le 17 odstotkov slovenskih podjetij ima kadre, ki se ukvarjajo z podnebnimi spremembami in le 16 odstotkov podjetij meni, da so podnebne spremembe resen poslovni problem. Pa so!  In te resnice ne more prikriti še tako bleščeč celofan.

O avtorici: 

Dr. Lučka Kajfež Bogataj je redna profesorica in poučuje na Biotehniški fakulteti, predava pa tudi na Fakulteti za matematiko in fiziko ter na Fakulteti za arhitekturo.  Že 16 let je članica Medvladnega odbora za podnebne spremembe Združenih narodov (IPCC), znotraj katerega je opravljala veliko različnih funkcij. Leta 2007 je IPCC za prizadevanje pri ozaveščanju javnosti o usodnih posledicah segrevanja ozračja prejel Nobelovo nagrado za mir in tako je tudi Lučka Kajfež Bogataj, kot del ekipe IPCC, postala soprejemnica Nobelove nagrade.

E-novice

Naročite se na ključne informacije in praktične nasvete.

Zahtevano
Zahtevano