Tiha voda bregove dere

  Zgodba o tem, kako je Slovenija leta 2016 v ustavo zapisala pravico do pitne vode.

»Voda je tekoče zlato 21.stoletja. Tozadevno moramo pitno vodo zaščititi na najvišji pravni ravni in sicer v Ustavi Republike Slovenije«, je iz ust takratnega predsednika vlade Republike Slovenije dr. Mira Cerarja donelo po državnem zboru, ko je novembra 2016 to najvišje predstavniško in zakonodajno telo v Sloveniji brez glasu proti z ustavno večino izglasovalo vpis pravice do pitne vode v slovensko ustavo.

Decembra 2021, v času vsenavzoče pandemične utrujenosti in v času neposrečene slovenske tviterdemokracije, se vrnimo v leto 2016.

Okoliščine tistega časa.

Nekaj dni po tem, ko je slovenski parlament izglasoval vpis pravice do pitne vode v slovensko ustavo, se je v Marakešu končala prva podnebna konferenca po slovitem Pariškem sporazumu 2015. Podnebna konferenca je potekala v senci povolilnega dogajanja v Združenih državah Amerike, kjer je predsedniško zmago že slavil Donald Trump. Ta je napovedal, da bodo ZDA odstopile od zavez Pariškega sporazuma, češ da je sporazum nepravičen do ameriškega gospodarstva v primerjavi s Kitajsko in Indijo, ki naj bi še naprej morebiti lahko uporabljali fosilna goriva. Slutnja nove (trgovinske) hladne vojne med ZDA in Kitajsko je nemo obvisela nad Marakešem, kjer na podnebni konferenci ni prišlo do prebojnih ugotovitev, ampak (zgolj) do tehničnih dogovorov.

Okoljska kriza je še enkrat z naskokom prehitela politična dejanja. Odlaganje zavez Pariškega sporazuma postaja nova politična umetnost možnega. Od Katowic do Glasgowa potujejo jate zasebnih letal politikov, svetovni zvezdniki v ihti pripovedujejo o severnih medvedih, rumenih dežnih plaščev praktično ni več moč kupiti. Smo med vsesplošnim pripovedovanjem tudi kaj udejanjili?

Dejanja tistega časa.

Vpis pravice do pitne vode v slovensko ustavo je v tem kontekstu potrebno razumeti kot pomembno politično dejanje tistega časa. Vpis pravice do pitne vode v slovensko ustavo ni bil niti naključen niti nepremišljen, pač pa gre bržkone za edinstven politični oksimoron tistega časa. Na prvi pogled skrajno nesmiselno, a obenem edino logično dejanje narodne enotnosti. Slovenija je z dejanjem zaščitila svoj največji obnovljivi naravni vir. Vode imamo v Sloveniji zadosti in tudi v prihodnosti znanstveniki ne napovedujejo, da bi Slovenijo pestilo pomanjkanje vode. Prej obratno. Pestile nas bodo poplave, naša naselja so nepremišljeno zastavljena za novo dobo ekstremne vode. Oksimoronično na prvi pogled zato je, da najbolj vodnata država zaščiti v najvišjem pravnem aktu nekaj, kar ima v izobilju. Nekatere države si takega privilegija ne morejo niti predstavljati. Letošnje UNICEF-ovo poročilo razkriva, da na svetu živi več kot 1,42 milijarde ljudi, vključno s 450 milijoni otroci, ki nimajo zadosti vode ali primerne vodne infrastrukture. Spomnimo, da je na kirgijzijsko-tadžikistanski meji v letošnjem letu umrlo 31 ljudi v vojni za vodo na tem območju. Znanstveniki opozarjajo, da je svetovna vodna kriza tu in neizbežno prihaja tudi v Slovenijo. Oplazila nas je tudi v 2016.

Preizkušnje tistega časa.

Ko se ozrem na tisti čas, se spomnim, da so bili členi ustave večkrat pred preizkušnjo takratne politike. Zakon o tujcih je takrat zamajal prav temelje naše družbe. V 2016 smo v Sloveniji nemo strmeli v podobe utrujenih, od bogov in Evrope pozabljenih in večinoma prezeblih migrantov in beguncev, ki so v dolgih brezupnih kolonah prečkali našo državo. S kolono se je sinhrono nam njimi premikal oblak obupa, straha in bolečine. Država, ki šteje dva milijona prebivalk in prebivalcev, je dnevno poskušala oskrbeti na tisoče, celo deset tisoče žejnih, lačnih in blatnih ljudi. Leto 2016 je bilo leto medsebojnih ksenofobičnih delitev, ki jih je zdramila v letu 2015 začeta evropska migrantska kriza. Zakon o tujcih je bil poskus kriminalizacije vstopa migrantov v Slovenijo. Leto 2016 je bilo leto, ki sta ga zaznamovali dve besedi: azil in voda. To sta bili — ironično — večinoma tudi prvi dve izrečeni besedi vsakega od migrantov, ki je v letu 2016 prečkal naše ozemlje. Naključje?

Naključij ni.

Večinoma velja, da so (prisilne) migracije posledica različnih družbenih in političnih dejavnikov. Posplošeno rečemo, da ljudje migrirajo zaradi verskih, rasnih, kulturnih, etičnih in političnih razlogov. Seveda tudi zaradi čisto osebnih razlogov, a potem jih imenujemo izseljevanje. A nezanikljivo dejstvo je, da je večinski vzrok (prisilnih) migracij nepravična porazdelitev (naravnih in/ali ekonomskih) virov, ki imajo za posledice družbene in politične konflikte. Šele v zadnjih letih se je v strokovni in siceršnji literaturi pojavil izraz 'okoljske migracije'.

Okoljske migracije so posledice okoljske krize. Ozračje se segreva, količina snega in ledu posledično pada, morska gladina se dviga, prekomerno in večkrat brez pravega razloga izčrpavamo omejene naravne vire za neomejeno hlastanje po ekonomski rasti. Ekstremni vremenski pojavi postajajo del našega vsakdana. Suše, poplave, orkani. Tozadevno postajajo številna trenutno poseljena območja de facto neprimerna za življenje. Znanstveniki različnih organizacij, kot so IPCC, UNCHR in UNESCO, ocenjujejo, da bo do leta 2050 zaradi okoljskih dejavnikov migriralo od 200 do 250 milijonov ljudi. Kam?

»Azil. Voda.«

Zato bo tudi v prihodnje iz ust (okoljskih) migrantov vse pogosteje slišati dve želji: »azil, voda«. Pravica do varnega prebivališča in pravica do (pitne) vode bosta neovrgljivo postali osrednji človekovi pravici našega časa. Smo na to pripravljeni?

Nekoč, ne prav dolgo nazaj, a hkrati v ne prav podobno vrednotnem svetu, so svojo pravico do novega varnega prebivališča iskali Albert Einstein, Sigmund Freud, Freddie Mercury, Henry Kissinger, Hannah Arendt, Madeleine Albright in mnogi drugi čudoviti ljudje s podobnimi napakami in vrlinami, ki jih morda imamo tudi mi sami. Iskali so boljše življenje, kar je temeljna univerzalna človekova pravica. Neodtujljiva, kot se rado reče. V letu 2016 se že res Slovenija ni zavestno ukvarjala s tem, da bodo morda neki čudoviti ljudje prav zaradi pomanjkanja vode ali obratno zaradi ekstremnih poplav, iskali zatočišče prav v Sloveniji, ki je pregovorno vodnata, gozdnata in zelena država. V Sloveniji se še slutilo ni, da bo morda prav zaradi neodtujljive pravice do pitne vode za vsakogar kdaj lahko postala edinstvena zelena obljubljena dežela. Besedi »azil, voda« bosta morda nadomestili besedi »Slovenija, voda«.

Oksimoroni tistega časa ali tiha voda bregove dere.

Slovenija je daljnovidno, preroško, subtilno in šepetaje, kot le Sloveniji pritiče, v svoj najvišji pravni akt zapisala pravico do surovine, ki bo v prihodnjih letih, desetletjih in stoletjih najbolj pomembna na svetu. Vojne za vodo so in bodo naš vsakdan. Okoljski migranti bodo del nas in samo upamo lahko, da ne bomo med njimi. Voda zares je tekoče zlato 21. stoletja, le da kmalu te besede ne bodo donele le ujete med slovenskim marmorjem, ampak bodo prav  te besede prosto po Foucaultu panoptikonsko lebdele nad celotnim svetom.

V Sloveniji živimo izrek »tiha voda bregove dere«, ki je namenjen predvsem utrjevanju vsenacionalne in vsaj nenavadne lastnosti, da neredko doživljamo, trpimo in kritiziramo brez besed. Glasnost je nezaželena lastnost, iskrenost toliko manj, v tišini podiramo rekorde. A Slovenija je v letu 2016 glasno izgovorila in v 70.a člen Ustave zapisala: »Vsakdo ima pravico do pitne vode. Vodni viri so javno dobro v upravljanju države. Vodni viri služijo prednostno in trajnostno oskrbi prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev in v tem delu niso tržno blago. Oskrbo prebivalstva s pitno vodo in z vodo za oskrbo gospodinjstev zagotavlja država preko samoupravnih lokalnih skupnosti neposredno in neprofitno«.