Na vidiku podražitev plastike in papirja, elektronika še sledi

Cene surovin (neenergetskih in energetskih) na svetovnih trgih so se po močnem upadu ob začetku pandemije sredi leta 2020 začele zviševati in se v prvih mesecih 2021 še okrepile. Aktualni kazalniki cen surovin, ki jih izračunavajo ECB, Svetovna banka in iMF, pa kažejo, da se povprečna cena neenergetskih surovin od sredine letošnjega leta počasi znižuje. Nižjo vrednost je avgusta zabeležil tudi kazalnik cen surovin IHS Markit.

Ponudba se je stabilizirala

Nabavni menedžer leta 2021 Luka Rutar, direktor globalne nabave v enoti Danfoss Climate Solutions podjetja Danfoss Trataza, za SBC revijo pojasnjuje, kaj nas čaka v prihodnje:

»Naslednje leto bo večina materialov vztrajala na precej visokih ravneh. Ni realno pričakovati bistvenih povišanj, vendar tudi znižanj ne, sploh če pogledamo celotno sliko. Bodo pa cene določenih materialov najverjetneje padale, saj se že zdaj vidi stabilizacija cen na njihovih vhodnih surovinah; ponudba surovin se je stabilizirala, pri čemer mislimo predvsem na nerjavno jeklo in jeklo, kjer bi se torej cene lahko umirile, vendar na višji ravni, kot so bile v letu 2020.« Rutar navaja povišanja, ki še sledijo, a jih še nismo implementirali. V mislih ima plastiko, papir in elektroniko, ki se sčasoma prelijejo v končne izdelke.

1. PLASTIKA SE BO ŠE DRAŽILA

Osnovne surovine baker, jeklo, aluminij, rjavni in nerjavni materiali so se podražile, kolikor so se, in to se že pozna na ceni izdelkov, pri drugih materialih pa se bodo cene za industrijo in končne kupce šele začele dobro dvigovati. Za elektroniko in plastiko torej podražitve šele sledijo. Rutar po najnovejših napovedih ocenjuje načrtovan dvig cen elektronike med osem in deset odstotkov, granulat plastike tudi do 20 odstotkov. Pri slednjem je seveda odvisno, kolikšen je delež granulata v končnem izdelku.

Razlogi podražitev teh surovin so različni. »Pri plastiki je vzrok povišanja cen pomanjkanje vhodnih materialov za proizvodnjo plastičnih granulatov. Sam proces se je podražil, ker je precej nestabilen. Elektronika se, kot nam je znano, večinoma draži, ker se zvišujejo cene osnovnih surovin, kot je baker, ki je sestavni del. Podjetje CSMC, ki je največji proizvajalec jeder za čipe na svetu, je javno objavilo, da dvigujejo cene za 10 odstotkov, tudi do 25 odstotkov za stare različice. Del dviga so torej povzročili materiali (kovine), del pa procesni stroški. Za leto 2022 ocenjujem, da se bo to, kar se dogaja z dvigi cen, prelevilo v inflacijo, potem pa nas bo začel bremeniti še ta inflacijski učinek. Potrebe po višjih plačah pomenijo višje stroške, ti pa višje cene,« napoveduje nabavnik leta 2021. Ali bodo potrošniki in podjetja to zmogli? Rutar je realističen: »Ne bo druge možnosti.«

2. VSEENO OPTIMISTIČNO: RAST SE UMIRJA

V letu in pol se je cena bakra zvišala za 40 do 50 odstotkov, jeklo pa se je podražilo za 100 odstotkov in tega proizvajalci brez dviga cen ne bodo zmogli. Meni, da lahko klecnejo tista podjetja, ki že zdaj poslujejo nezdravo, kar pomeni, da nimajo dovolj denarnega toka, hkrati pa imajo morda še slab dobiček.

»Predvidevam, da jo bodo slabo odnesla podjetja, ki povišanja cen surovin niso bila sposobna prenesti naprej na trg, torej povišati svojih prodajnih cen. Stroški vhodnih materialov so jim rasli; če imajo podjetja fiksne pogodbe ali pa se iz določenih razlogov z naročniki niso uspela pogoditi za višje cene, s tem tvegajo, da se jim rezultat konkretno poslabša. Upoštevati moramo tudi, da zaradi slabše dobavljivosti in razpoložljivosti materialov podjetja nimajo bistveno povečanih zalog, predvsem materialov, ki jih ne morejo porabiti, ker jim drug del materialov manjka, da bi dokončali svoje izdelke. Za veliko podjetij vidimo, da imajo zelo visoko nakopičene zaloge, ki jih ne morejo porabiti, kar pomeni slabši denarni tok, ta pa podjetja lahko spravi na kolena.«

Kljub vsemu pa Rutar ostaja optimističen, da se nagla rast cen umirja, čeprav se ustaljuje na precej višji ravni.

Naslednje leto bo večina materialov vztrajala na precej visokih ravneh. ni realno pričakovati bistvenih povišanj, vendar tudi znižanj ne, sploh če pogledamo celotno sliko.

 3. CENE BI LAHKO OSTALE EKSTREMNO VISOKO

Matej Šimnic, direktor področja analiz v svetovalnem podjetju Capital Genetics, se strinja, da bi cene lahko ostale na ekstremno visokih ravneh.

V blogu podjetja je zapisal: »Proizvodnja vozil zaradi pomanjkanja polprevodnikov in drugega materiala (tudi jekla) ne deluje s polno zmogljivostjo. Kitajska vse več pozornosti namenja onesnaževanju in načrtuje omejevanje proizvodnje jekla ter s tem izboljšanje kakovosti zraka v mestih. EU je v juniju kljub nasprotovanju avtomobilske industrije podaljšala omejitve glede uvoza jekla. Kitajska je začela z omejevanjem izvoza jekla, saj s tem želi zavarovati rast cen na lastnem trgu, to pa vpliva na rast cen v drugih regijah. Politična pogajanja glede infrastrukturnega plana v ZDA še niso končana, vendar lahko pričakujemo, da bo v gradnjo cest in mostov usmerjenih več 100 (mogoče celo 1.000) milijard dolarjev. Podrtje jezu v Braziliji leta 2019 je sprožilo zahteve po višjih varnostnih standardih, podjetje Vale pa bo zadovoljivo raven svoje infrastrukture doseglo šele leta 2025.«

Za zdaj torej težko rečemo, da bi se v naslednjih mesecih cene jekla lahko znižale, kljub temu pa prav tako ni pametno staviti na to, da bi se strm trend rasti zadnjega leta lahko nadaljeval tudi v prihodnje. Cene že vplivajo na investicijske odločitve oziroma porabo, razlogi za umiritev pa obstajajo tudi na ponudbeni strani.

»Izkoriščenost globalnih proizvodnih kapacitet naj bi po ocenah Deutsche Bank letos znašala okoli 83 odstotkov, v Evropi pa 73 odstotkov, kar pomeni, da bo raven izkoriščenosti jeklarske industrije na stari celini nižja od obdobja pred korono in pred globalno finančno krizo, ko je dosegala tudi 90 odstotkov. Investicije največjih jeklarskih družb so okrevale že v zadnjih dveh letih, ta trend pa naj bi se nadaljeval tudi v naslednjih letih. Ravni vlaganja v proizvodnjo so tako precej višje kot v obdobju 2014—2018. Podobno velja za rudarska podjetja in pridobivanje železove rude, saj tudi pomanjkanje in cena le-te vpliva na rast cene jekla. Kratkoročno sicer lahko pošiljke železove rude zaostajajo za jeklarsko aktivnostjo, vendar lahko pričakujemo povečanje investicij tudi na strani rudarskih družb. Letošnji izvoz železove rude na začetku leta je bil pod vplivom slabših vremenskih razmer v Avstraliji in Braziliji, zaradi covida-19 pa tudi v Indiji. Pomanjkanje železove rude je tako tudi posledica enkratnih dogodkov,« 

4. NORMALIZACIJA ŠELE V DVEH LETIH?

Kot je razvidno iz gibanja cene železove rude, so trgi surovin izjemno nihajni in zelo hitro pride do večjih sprememb cene. »Zaradi novih različic virusa bi bili namreč lahko priča ponovnemu ustavljanju ekonomij in s tem padcu cen, vendar ob trenutnih trendih okrevanja težko rečem, da se bodo cene železove rude in jekla v prihodnjih mesecih bistveno spremenile. Trend rasti bi se sicer lahko umiril ali celo ustavil, vseeno pa težko pričakujemo večji padec. Tudi največji igralec na področju železove rude Vale napoveduje normalizacijo razmer šele v dveh letih. Na drugi strani analitiki opozarjajo, da so cene železove rude nad 200 dolarjev za tono nevzdržni, vendar pa ne verjamejo, da bi se dolgoročno lahko spustila pod 150 dolarjev.«

Po Šimničevem mnenju torej vse kaže na to, da tudi odlaganje gradbenega projekta najverjetneje ne bo vodilo k večjim prihrankom, to pa ni nič kaj pozitivna novica za vse, ki se lotevajo gradnje hiše, proizvodnih obratov ali logističnega centra.