Kaj vse je epidemija naplavila na površje?

Kaj vse je epidemija naplavila na površje?

Bi bilo prav, če bi tistim, ki so po potresu najbolje in najhitreje obnovili hišo, odvzeli državno pomoč za obnovo? In to prav zato, ker so jo obnovili najbolje in najhitreje. Pri potresu se k sreči to ni zgodilo, pri epidemiji pa se žal bo. Avtor: Goran Novković, izvršni direktor SBC Pojasnilo: Prispevek je bil v soboto, 5. decembra, objavljen v časopisu Večer.

Kapo dol vsem, ki so v boju proti posledicam epidemije že skoraj devet mesecev angažirani na različnih izpostavljenih mestih, ne le v zdravstvu. Samo ponosni smo lahko na številne med nami, ki na svojem mestu dajejo svoj maksimum, da bi čim manj ranjeni izplavali iz te krize. Virus je nevaren, zato so ukrepi, zdravstveni, gospodarski in drugi nujno potrebni. Zato je neverjetno, kako lahko nekateri brez tehtnih argumentov še vedno zanikajo nevarnosti, ki jih virus povzroča. Kako so nekateri neodgovorni. Kako ne spoštujejo osnovnih ukrepov za zajezitev širitve virusa. In kako nekateri celo nesramno, agresivno in nespodobno napadajo in nadlegujejo osebe, za katere menijo, da naj bi slabo opravljali svoje delo. Če kdaj, potem prav zdaj potrebujemo spoštljiv odnos drug do drugega. Potrebujemo pa tudi zdravo kritiko ukrepov in slabosti, ki so se pri tem pojavile. V teh mesecih sem imel nemalokrat občutek, da bi nekateri radi kar povprek utišali vse kritike ukrepov. Češ, da se bo sicer virus še hitreje širil. To ni res. Zdrava kritika je dobrodošla in je v pomoč odgovornim, če ji znajo prisluhniti in nato ukrepati. Zato vsem bralkam in bralcem že na začetku tega članka sporočam, da je to njegov edini namen. Da spodobno diskutiramo tudi o tem, kje nismo ravnali najbolje. In da se naučimo tudi kaj koristnega za prihodnost naše družbe. Ker slabosti niso samo na strani pristojnih, ampak se tudi kot družba neredko obnašamo, milo rečeno, čudno.

1. zgodba: Ali zdravstvene oblasti znajo brati statistiko? A najprej k zdravstvenim oblastem. Novembra, ko ni bilo pravih rezultatov oktobra uvedenih ukrepov, so se pojavili dežurni krivci — okužbe na delovnih mestih. Vodja strokovne skupine dr. Bojana Beović je izjavila, da NIJZ sicer nima podatkov o virih okužb (!). Da pa iz podatkov o novih okužbah po poklicnih skupinah (pozor!) sklepa, da je - največ okužb na delovnem mestu. Kot da je to že kar dokaz, da so se res okužil prav na delovnem mestu. Nekaj dni zatem so bili na tiskovni konferenci Jelka Kacina prikazani podatki o absolutnem številu novo okuženih v zadnjem tednu po poklicnih skupinah. Z enako, ponovljeno teza. Vsi, ki vsaj malo razumemo statistiko, smo lahko samo gledali s široko odprtimi očmi. Ne le, da absolutne številke po poklicnih skupinah nič ne pomenijo, ker bi morali pokazati delež novo okuženih v določeni poklicni skupini, da bi dobili realno sliko. V grafu se je celo videlo, da je bilo v tistem obdobju več novo okuženih med brezposelnimi kot pa med poklicno skupino prodajalcev. V tistem tednu se je očitno na delovnem mestu okužilo več brezposelnih kot pa izpostavljenih prodajalcev! Ali pristojni znajo organizirati zbiranje pravih podatkov za ciljane ukrepe proti posledicam epidemije? Ali sploh znajo interpretirati statistične podatke? Konec novembra NIJZ končno objavi izsledke ankete o virih okužbe. Osnovna teza — največ okužb je na delovnih mestih. »Kar 25 odstotkov anketirancev« je odgovorilo, da so se (najverjetneje) okužili na delovnem mestu. 20 odstotkov, da so se okužili doma, 15 odstotkov v domovih za starejše občane (DSO) in socialno-varstvenih ustanovah (SVO). Najbolj zanimiva pri tem je resna primerjava med okužbami na delovnem mestu in v DSO/SVO. Četudi vzamemo anketo kot verodostojno, je za realno interpretacijo treba upoštevati tudi število vseh oseb v posamezni omenjeni skupini. To pa interpretacijo NIJZ postavi na glavo. Vseh delovno aktivnih v državi je namreč skoraj 900.000 ali več kot 42 % vseh prebivalcev. Vseh oskrbovancev in zaposlenih v DSO/SVO pa le približno 34.000 ali 1,6 % vseh prebivalcev Slovenije. Anketa NIJZ torej kaže, da je bilo število novo okuženih na delovnem mestu bistveno manjše, kot bi ga lahko pričakovali glede na število vseh oseb v tej skupini — skoraj 2-krat manjše. Število okuženih v DSO/SVO pa več kot 9-krat večje! Četudi upoštevamo, da je bilo število zaposlenih na delovnem mestu zaradi ukrepov bistveno manjše kot sicer, delo v DSO/SVO pa je specifično, je razlika velikanska in razkriva srž največje slabosti ukrepov. Sklep je žalosten. Nismo storili dovolj za zaščito oskrbovancev in zaposlenih v DSO/SVO, zato je žal v Sloveniji tudi toliko žrtev novega koronavirusa.

2. zgodba: Ali nekateri vplivni zdravniki znajo presojati zdravorazumsko? Prepričan sem, da bi rešili marsikoga v DSO/SVO, če bi prej uvedli hitre teste in objavili protokole, kako jih uporabljati. Do nedavnega so v Sloveniji prevladovale teze, da hitri testi niso tako zanesljivi kot PCR testi. V vednost, po domače: hitri testi res niso tako zanesljivi kot testi PCR. So pa skoraj tako zanesljivi. Ob tem so testi PCR precej dražji, zato jih je premalo, hkrati pa pri testih PCR čakamo kar nekaj časa na rezultat. Medtem pa virus v žariščih kroži. Razumem zadržana stališča nekaterih zdravstvenih strokovnjakov, ki bi radi čim bolj zanesljive metode testiranja. Če bile razmere običajne. Ne razumem pa, da so v razmerah vojne proti novemu koronavirusu toliko časa tako zelo opozarjali na nekoliko manjšo zanesljivost hitrih testov. Poznam podjetja, ki so našla idealno rešitev. Zaposleni so organizirani v posameznih oddelkih. Če se pri komerkoli znotraj skupine pojavijo sumljivi simptomi, gredo vsi najprej na testiranje s hitrimi testi. Če ni potrditev, se osami tisti s simptomom, ostali delajo naprej in se čez dva dneva kontrolno vnovič testirajo s hitrimi testi. Če je kdorkoli pozitiven na hitrem testu, pa gre celotna skupina na teste PCR. Nobene filozofije, samo zdrava kmečka pamet. Pridobijo na času in na varnosti zaposlenih. Po drugi strani pa konec novembra še vedno nismo imeli niti protokolov z navodili o pravilni uporabi hitrih testov. Čeprav jih številni v državi že učinkovito uporabljajo.

3. zgodba — Zakaj kaznujemo pridne in povzročamo še dodatno gospodarsko škodo Aktualni vladi je treba priznati, da se je spomladi na izzive gospodarstva ob prvem valu epidemije odzvala zgledno. A če smo spomladi lahko z razumevanjem sprejeli, da so ukrepi zaradi hitrega sprejemanja nedodelani in smo jih popravljali, je jeseni to težko sprejeti. Ukrepi precej zamujajo. Nekatere spomladanske pa še do danes nismo popravili. Eden celo kaznuje najbolj pridne in uspešne. Nerazumen je denimo ukrep, da v živilskih trgovinah nekaterih izdelkov ne smejo prodajati. Pa so jih morali prodajalci s celofanom ali trakom označiti. Kakšen smisel ima takšen ukrep, če smo spomladi dokazali, da lahko omejimo širjenje virusa z drugačnimi ukrepi v trgovinah, z omejenim številom kupcev? Kakšen smisel ima tak ukrep, če hkrati izdelke izza celofana lahko kupimo po spletu? Če bi bili kje v razvitih državah, bi se najbrž poznavalci križali, kako v času, ko je že itak padla kupna moč, z ukrepi po nepotrebnem še sami dodatno poskrbimo za padanje kupne moči. A pri nas je normalno, da je bolj pomembno, da če meni krava crkava, naj pa še sosedu malo. Ker je oblast zaprla specialistične trgovine, pa naj doda še celofanski ukrep v živilskih trgovinah, da bomo le vsi enakopravni. To, da ta ukrep škoduje vsem, ni pomembno. Pomembno je, da smo enakopravni tudi, ko dodatno škodujemo. Še hujši je primer podjetij in zaposlenih, ki so spomladi delili bridko izkušnjo z vsemi in so zaradi pomanjkanja dela morali uporabiti inštrument čakanja na delo. Nato pa so z velikim trudim, dodatnim odrekanjem, s pospešenim razvojem in trženjem spreobrnili poslovanje in bodo leto končali z več kot 90 % lanske prodaje. Ta podjetja bodo po zdaj veljavnih predpisih morala - vračati državno pomoč za čakanje na delo. Kaznujemo torej najbolj pridne in uspešne, namesto da bi jih nagradili. To je približno tako, kot če bi po potresu država vsem prizadetim namenila pomoč za obnovo hiš. Nato pa bi tistim, ki so jo s svojim trudom in znanjem najhitreje in najbolje obnovili, vzela pomoč nazaj. Narobe svet. Pri državljanih se to k sreči ne more zgoditi, pri podjetjih pa na žalost lahko. In v Sloveniji to toleriramo. Še več. Celo odobravamo.

4. zgodba: Zakaj komunikacija z ljudmi, kot da so otroci? Eno od ključnih vprašanj v zadnjih tednih je, zakaj kljub ukrepom ne pada število okužb, kot smo predvidevali. Del odgovora najbrž tiči v tem, da ljudje ne zdržijo več zgolj ustrahovalne retorike. Skoraj devet mesecev poslušamo večinoma samo o omejitvah. Skoraj ničesar pa o tem, kako naj ljudje poskrbijo za svojo večjo odpornost. Priče smo izrazito neceloviti, neholistični komunikaciji. Koristnih nasvetov glede krepitve odpornosti s strani zdravstvenih oblasti v primerjavi z informacijami o omejitvah skorajda ni. Niti s strani politikov. Izjave, da je zdaj najbolje sedeti na kavču pred tv, niso koristne v boju proti epidemiji. Brez dvoma niso, ker so manj odporni bolj ranljivi. Obenem pa imajo ljudje čedalje bolj občutek, da se jih obravnava državljanov, kot da so otroci. Res je, da je to posledica neodgovornega ravnanja številnih posameznikov. Toda na to se je treba odzvati z okrepljenim nadzorom in kaznimi, ne da bi pri tem kdo špekuliral, da bo morda zato izgubil kak glas na volitvah. Ne pa s podcenjujočo komunikacijo do večine ostalih državljanov, kot da smo otroci. Zaradi kršitev in strahu pred virusom pristojni včasih pojasnjujejo ljudem ukrepe, kot da bi bili v vrtcu. Denimo: hrano lahko prevzamete pri gostinskem obratu, nato pa se morate umakniti na zeleno javno površino na samo, če jo želite zaužiti. Ne smete je nikakor jesti med gibanjem. Torej, če smo sami na zeleni javni površini, lahko zaužijemo obrok. Če se čisto sami gibljemo in okoli nas sto metrov ni nikogar, pa ga ne smemo. Takšni represivni ukrepi in komuniciranje z ljudmi, kot da so otroci, ne delujejo. Deluje komunikacija z državljani kot z odraslimi in objavljene informacije o akcijah in o kaznih zoper neodgovorne posameznike. Če je v družbi pomemben del neodgovornih, ni rešitev, da se komunicira z vsemi, kot da so neodgovorni. Ker bodo prav zato tudi ostali postali neodgovorni. Še zlasti to velja za državo, kjer imajo politiki sredi najhujše epidemije čas tudi za sporno tvitanje, kadrovanje, napenjanje loka, kršenje pomembnih ukrepov proti epidemiji in še kaj. Nič čudnega, če mnogi pomislijo, da sploh ni tako hudo, če imajo politiki čas, da se ukvarjajo z vsem naštetim.

5. Zgodba: Ali je Hrvaška dežurni krivec? Začelo se je že poleti. Iskanje dežurnega krivca. Proti koncu junija in v prvi polovici julija se je nekoliko povečalo število novo okuženih na Hrvaškem in v Sloveniji. Pristojni so takoj pokazali s prstom na Hrvaško in naravnost ali malo po ovinkih odsvetovali počitnikovanje pri naših južnih sosedih, češ da je varneje doma v Sloveniji. Ob dnevu državnosti, 25. junija, sem bil na dopustu na Krku. Histerija je bila na vrhuncu. Mediji so napovedovali celo karanteno, pristojni tega niso dovolj jasno zanikali. Številni Slovenci so me na plaži spraševali, kaj se bo zgodilo. Naj ostanejo na Krku ali ne? V ponedeljek 29. junija me je poklical znanec, ki se je večer prej odpravil domov v Slovenijo, in dejal: »Goran, tega še nisem doživel. Štiri ure sem se vozil čez Krk in še dve uri do Postojne.« Eksodus Slovencev Tisti, ki smo ostali, pa smo v živo gledali pol prazne plaže na Krku, medtem ko so mediji objavljali fotografije o gneči na portoroški obali. Kje je bilo varneje? Nevarnosti do druge polovice avgusta na Hrvaškem sploh ni bilo, kar so pristojni morali videti iz podatkov, ki so jih v Odmevih na TV Slovenija objavili šele septembra. Šele takrat je tudi javnost lahko videla, da je bilo od začetka junija do drugega tedna avgusta največ 7 vnosov iz Hrvaške na teden, najmanj pa 0. Torej v povprečju od 0 do 1 na dan. V Sloveniji je bilo vse do drugega tedna avgusta bistveno več okužb, kot je bilo vnesenih iz Hrvaške. Pozornost bi morala biti na okužbah doma. Nato se je v drugi polovici avgusta število vnosov iz Hrvaške res povzpelo na 70 na teden (to je bil vrhunec, nato je takoj sledil padec vnosov okužb iz Hrvaške) ali v povprečju 10 na dan. A to je bilo še vedno manj, kot je bilo domačih okužb. Hrvaška je storila kar nekaj napak, od nočnih klubov do odprtja meje z BiH, omogočanja velikih porok in velikih verskih dogodkov. Toda če je res odgovorna za razmere v Sloveniji in še kje, potem se postavlja vprašanje: »Kako je mogoče, da so bile epidemiološke razmere na Hrvaškem vse do konca novembra kljub številu poletnih turistov iz tujine, o katerem mi lahko le sanjamo, kljub vsem naštetim napakam in kljub manj strogim jesenskim ukrepom na Hrvaškem, boljše kot pri nas?

Zaključek: Rabimo ciljane in učinkovite ukrepe, ne streljanja s šibrovko. Jasno je, da v boju proti epidemiji zadnje čase streljamo s šibrovko, namesto da bi na podlagi relevantnih podatkov ukrepali ciljano. Zato za konec nekaj vprašanj:

1. Zakaj nismo pravočasno okrepili epidemiološke službe s kadri, da bi lahko imeli vse ključne podatke o virih okužbe? Ko sem pred dobrim mesecem dobil potrditev, da sem pozitiven na testu, me nihče vprašal, kje sem se najverjetneje okužil.
2. Ali imamo verodostojne podatke, na podlagi katerih sploh lahko ciljano ukrepamo? Zakaj jih transparentno ne objavljamo, če jih imamo?
3. Mar res podatke o okužbah pojasnjujejo osebe z znanjem za njihovo interpretacijo?
4. Zakaj pojasnjujemo ukrepe ljudem, kot da bi bili otroci, namesto da bi jih pojasnili zdravorazumsko?
5. Zakaj ni sistematičnega objavljanja nasvetov, tudi oglasov, o tem, kako naj ljudje okrepijo svojo odpornost?
6. Zakaj uvajamo nesmiselne gospodarske ukrepe po načelu »če bo meni krava crknila, naj še sosedu malo crkne«, ki škodijo gospodarstvu in potrošnikom?
7. Zakaj kaznujemo najbolj pridna in uspešna podjetja, ki so spomladi trpela in so morala uporabiti inštrument čakanja na delo, potem pa so z velikim trudom uspela zelo uspešno poslovati? Zakaj kaznujemo najbolj pridne?
8. Zakaj še vedno nimamo navodil za uporabo hitrih testov, če se ti v praksi že učinkovito uporabljajo?
9. Zakaj ne bi izvedli množičnega testiranja po vzoru Slovaške, Južne Tirolske, Avstrije, vsaj v najbolj ogroženih regijah ali skupnostih, denimo v DSO/SVO?
10. Zakaj molčimo o tem, da nismo dobro zaščitili oskrbovancev v domovih za starejše občane?

Ta vprašanja niso namenjena samo oblastem, ampak vsem v Sloveniji. To pa zato, ker še vedno živimo v lažni solidarnosti in v nestrpni družbi, polni zavisti. Na drugi strani pa smo neredko strpni do neznanja, neučinkovitosti ... Vprašanje, ki ga je na površje naplavila epidemija, je naslednje: Ali bomo končno spoštovali znanje, odlično organizacijo, uspešnost, pridnost, odrekanje, sposobnost, kreativnost, podjetnost, transparentnost, tudi zdravo kmečko pamet …? Ali pa bomo še naprej tolerirali nestrpnost, kazanje s prstom na dežurnega krivca, lažno solidarnost, neznanje...V prihodnjih tednih bomo še bolj potrebovali ciljane ukrepe, ne streljanja s šibrovko. Ob tem pa bo ob gospodarski in socialni krizi očitno treba vzpostaviti zdrave vrednote.