(kolumna Gorana Novkovića, izvršnega direktorja SBC) Moralni hazard na koncu kriznih paketov

 Objavljamo kolumno Gorana Novkovića, izvršnega direktorja SBC - Kluba slovenskih podjetnikov, ki je bila objavljena v časopisu Večer.  Avtor: Goran Novković, izvršni direktor SBC — Kluba slovenskih podjetnikov Zakaj bodo turističnim in gostinskim podjetjem omogočili podaljšanje ukrepov iz prvega paketa aktualne vlade za ublažitev posledic pandemije, če jim bo letos prodaja padla vsaj za 10 odstotkov, številnim podjetjem zunaj izbranih panog, ki jim bo prodaja padla tudi za 40 odstotkov ali 50 odstotkov, pa ne? To je najpogostejše vprašanje , ki smo mu priče v zadnjih dnevih. Treba je jasno povedati: to ni pošteno. Da ne bo pomote. Vladni ukrepi gredo v pravo smer. V prvem paketu je bilo treba omogočiti državljanom, predvsem zaposlenim in samozaposlenim, ter podjetjem, da preživijo najhujše obdobje epidemije. V drugem svežnju so ključni ukrepi za izboljšanje likvidnosti, saj podjetja izgubljajo kisik. V tretjem paketu pa sta dva cilja: najbolj prizadetim omogočiti podaljšanje ukrepov iz prvega paketa, drugim pa z modelom skrajšanega delovnega časa omogočiti preživetje v pričakovanih valovih recesije in čim bolj vitalen izhod iz krize. Cilje je jasen: da bo Slovenija čez leto ali dve čim bolj podjetniško in gospodarsko močna, s tem pa tudi socialno čim bolj stabilna. A preden pridemo na cilj, bo treba preveslati še dolgo pot med čermi. Predvsem pa zaobiti kakšen ukrep, ki meji na moralni hazard.  V prvem paket marca tega ni bilo veliko. Bolj je bilo vprašanje, zakaj morajo že tako likvidnostno prizadeta podjetja in podjetniki najprej izplačati nadomestila za plače, da bi jih potem država povrnila. Drugo vprašanje je bilo, zakaj v času, ko ne vemo, kaj vse nas čaka v naslednjih mesecih in letih, deliti dodatke tudi tistim, ki imajo zajamčene redne prihodke, denimo upokojencem. Pa ne, da jim ne bi privoščili. Z veseljem bi jim. Ampak takrat ni bilo pričakovati, da bi šel ta denar v potrošnjo, obenem pa smo bili priče apokaliptičnim napovedim, zaradi katerih so se mnogi spraševali, kakšne pokojnine si bomo sploh lahko privoščili čez leto ali dve. Drugi sveženj je prinesel vprašanje, ali bodo garancije države za likvidnost učinkovale in bodo banke hitro odobravale kredite ali ne. Resnici na ljubo, je vlada storila spodrsljaj. Podzakonski akti so kar precej zamujali za zakonskimi rešitvami. A sledi še drugo vprašanje: ali bodo banke zdaj hitro pomagale z likvidnostnimi krediti ali ne. Ali bodo privile obresti ali ne? Ali jih mnogi že upravičeno kritizirajo ali pa gre za neupravičen pritisk na banke? Vlada bo morala že v naslednjih dneh, ne le tednih, budno spremljati, da bo likvidnostno kreditiranje steklo, sicer bo podjetjem zmanjkalo kisika. Pri prvem in drugem paketu smo ob dobro zastavljeni smeri kot anomalije opazili kakšne birokratske ovire ali deljenje bombončkov skupinam, ki niso bile v tistem hipu najbolj ogrožene. V tretjem paketu pa se je zbudil slovenski politični parket in začel se je bolj za omejen denar. Davkoplačevalski seveda, ker na koncu bomo vse dolgove plačali davkoplačevalci.

Edino pošteno bi bilo, da bi podaljšano pomoč iz prvega paketa dobila vsa do epidemije uspešna podjetja, ki jim bo prodaja letos zelo padla, vse tja do 30, 40 ali 50 odstotkov. Ne pa izbrane panoge.

V opoziciji in akademski sferi so se vnovič pojavile ideje o, tokrat začasnem, temeljnem dohodku. Sam se nimam za nasprotnika tako imenovanega UTD. Vesel bom, če bomo kdaj imeli družbo z zagotovljenim univerzalnim temeljnim dohodkom. Toda takšna družba zahteva visoko osebno odgovornost in hvaležnost prejemnikov UTD širši družbi. Dokler tega niso uvedle skandinavske države, ki imajo bistveno višjo stopnjo osebne odgovornosti do davkoplačevalskega denarja, ne verjamem, da se je smiselno v Sloveniji igrati s takšnim eksperimentom. Zlasti ne v razmerah, ko je lahko zaradi pandemije vprašljiva osnovna vzdržnost naših gospodarskih in socialnih sistemov. Na drugi strani se je začela bitka, kdo bo še naprej upravičen do ukrepov iz prvega paketa. Ministrstvo za gospodarstvo je izstopilo z napovedjo, da bodo ti ukrepi na voljo zelo prizadetima turizmu in gostinstvu. Res sta ti dve panogi izjemno prizadeti, a nista edini. V zadnjem obdobju so zato dodali še igralniško industrijo in organizatorje srečanj. Spet s panožnim pristopom. Toda Slovenija je znana po nišnih podjetjih. Zato je panožni pristop s strani vlade dodatno podžgal predstavnike drugih panog: prevoznike, avtomobilsko industrijo … In tu trčimo na vprašanje z začetka te kolumne: zakaj bo neko podjetje iz izbrane panoge še naprej deležno pomoči iz prvega paketa, če bo imelo za 10 odstotkov nižjo prodajo, neko podjetje iz neizbrane panoge pa ne, četudi bo padec prodaje tudi več kot 30-, 40- ali 50-odstoten? Pred vlado in poslanci je zato odločitev, ki s seboj prinaša velik moralni hazard. Res so turizem in gostinstvo, pa tudi igralniška industrija in druge izbrane panoge izjemno prizadete. Toda tudi mnoga druga podjetja so zelo prizadeta, četudi so bila pred epidemijo uspešna. Zakaj arbitrarna odločitev, kdo bo deležen podaljšanja najbolj izdatne pomoči, ko gre za instrument čakanja na delo' Saj bomo turizmu navsezadnje pomagali tudi z boni. Pa ne gre samo za vladni pristop, ki je sledil pristopu ministrstva za gospodarstvo. Sledil je pristop prevoznikov in avtomobilske industrije. A tudi pristop predstavnikov prevozništva, da je treba vsem v panogi pomagati, je hazarderski. Povsem enak kot pristop ministrstva za gospodarstvo, ko gre za turizem in gostinstvo. Sta denimo res v enakih škripci prevoznik, ki se ukvarja s turističnimi prevozi ali oddajanjem vozil v najem turistom, in prevoznik, ki se ukvarja z razvozom za spletno prodajo, ki ob epidemiji beleži visoke rasti? Poslanci koalicije in opozicije so zato na veliki preizkušnji. Ali bodo ravnali državotvorno ali bodo podlegli parcialnim interesom? Državotvorna rešitev je preprosta. Treba je pomagati tistim zelo prizadetim podjetjem, ki so bila pred epidemijo uspešna. Če so bila pomoči iz prvega paketa deležna vsa podjetja s padcem prodaje v letu 2020 vsaj za deset odstotkov, naj se podaljša ukrep za vsa podjetja, ki se jim bo prodaja v letu 2020 zmanjšala za vsaj 30 ali 40 odstotkov. V to skupino bodo padla tudi vsa najbolj prizadeta turistična in gostinska podjetja. Pri čemer je nujno onemogočiti pomoč tistim, ki bodo goljufali z reorganizacijami podjetja v več družb, ki so bila v insolvenčnih postopkih, ki ne bi preživela brez pomoči že pred krizo ipd. Dobro je, ker je predsednik vlade jasno povedal, da bo model skrajšanega delovnega časa veljal do konca leta, po potrebi pa še dlje. Zdaj je treba zagotoviti samo še pošteno dodatno pomoč tistim, ki so najbolj prizadeti s posledicami epidemije in imajo hkrati veliko perspektivo v prihodnje. Panožna delitev te pomoči ni poštena. Še nekaj dni je časa, da se napiše drugačen recept in da podaljšano dodatno pomoč dobijo vsi do krize uspešni, ki jim bo prodaja letos zelo padla. Ne glede na to, iz katere panoge so. Če se to ne bo zgodilo, bo to velik moralni hazard, ki lahko močno podkoplje mnenja o ustreznosti slovenskih gospodarskih ukrepov ob izbruhu epidemije. To bi bila velika škoda. Ker smo na dobri poti.