Zgodba družinskega podjetja: »Moj cilj je utrditi blagovno znamko - od Dunaja do Zagreba«

Člani

09. Avgust 2022

Zgodba družinskega podjetja: »Moj cilj je utrditi blagovno znamko - od Dunaja do Zagreba«

Družinsko podjetje Kodila iz Markišavec, ki ga je ob prelomu tisočletja Janez Kodila prevzel od očeta, se je iz lokalne mesnice razvilo v prepoznavnega izdelovalca mesnih izdelkov in ponudnika gastronomije. Stavili so na tradicijo, kakovost in višjo dodano vrednost, v zadnjih letih pa za doseženo dobili številna priznanja. Za Vestnik je Kodila med drugim razkril, kakšna je bila njegova podjetniška pot in še ali bo vodenje podjetja prepustiti nasledniku?

Kljub temu da imate za seboj uspešno poslovno pot, ki je dolga vsaj polovico vašega življenja. Od kod ta vtis, da ste mlad poslovnež?

»Moj oče, ki je na žalost umrl leta 2008, in jaz sva bila Janeza Kodila, s tem da sem jaz imel še pridevnik mlajši. Zdaj pa bi moral že sam imeti pridevnik Janez Kodila starejši, kajti ime in priimek se s starejšim sinom, ki je Filip Janez, prenaša že na tretjo generacijo. 
To, kako me opišejo, pa je verjetno povezano tudi s tem, da smo zelo dinamični in netipični predstavniki dejavnosti. Velikokrat se nam dogaja, da slišimo: A, to ste pa vi! Drugače smo si vas predstavljali. 
Nekaj drugačnosti je tudi v tem, da nisem mesar po osnovni izobrazbi, sem pa odraščal v družini, ki se je ukvarjala z živilsko dejavnostjo. Živilci so bili stari oče, mama, oče in sestra in ob njih sem pridobil tehnološko znanje. Sem pa bil že tudi kot otrok zelo dinamičen in še vedno mislim, da sem mlad, čeprav mi moj EMŠO tega ne kaže.«

Vas ustvarjalni nemir dela mladega?

»Tako je. Imam toliko idej, da ob njih prihajam do spoznanja, da mi bo življenje premalo za vse, kar si želim, kar bi bilo možno in kar bi še lahko naredil. Začnem se srečevati z vprašanjem, kaj je zame prioriteta, ki jo še lahko uresničim. Tudi neke naložbe, tehnološki razvoj in strategija podjetja niso več brezčasni. Imajo neko omejitev, imajo neki pridevnik 'mogoče'. Ta pa je vezan tudi na vprašanje nasledstva. Rekel sem si: Želim delati, biti ustvarjalen, moram pa se zavedati svojega časa in minljivosti. To pomeni, da ne smem ogrožati podjetja v primeru nekih zdravstvenih, starostnih težav ali biti breme pri teh svojih vizijah.
Daleč od tega, da bi jih že čutil, saj se še vedno počutim kot tridesetletnik. Toda nekje zadaj imam v zavesti, da lahko posojilo podpišem le s šestletnim amortizacijskim investicijskim časom.«

Približujete se letom, v katerih je vaš oče vam prepustil vodenje podjetja.

»Da, res je tako.«

V vas je verjel in zaupal, da boste nadaljevali, kar je sam začrtal, ter ustvarili še nekaj več.

»To je bila res velika in pomembna prelomnica v naši družini ...«

»Moj cilj je utrditi blagovno znamko Kodila v zaledju dvesto kilometrov, od Dunaja in Budimpešte do Zagreba. V teh mestih se o nas že govori – ne le o Kodili, ampak o tem, da je Kodila v Prekmurju. Prekmurje je namreč pomembnejši del te zgodbe,« pravi Janez Kodila, tudi član SBC – Kluba slovenskih podjetnikov.

Ste se kdaj vprašali, ali bom znal biti kot oče, bom znal zaupati in vodenje podjetja prepustiti nasledniku?

»To, o čemer sprašujete, je zame zelo aktualno vprašanje. To se mi dogaja in to se dogaja tudi naši družini. Imam dva sinova, starejši je tik pred končanjem diplome iz računalništva, mlajši ima pred sabo še zadnji letnik gimnazije. Prvo, kar si želim, je, da otrokom dam možnost izobraževanja, videti svet in spoznati življenje. To je v družini Kodila največja in pomembna filozofija. Že moj oče je bil nekaj časa v tujini in tudi sam sem star komaj 23 let šel v Avstralijo, kar je bila v tistem času pomembna, za družino pa tudi draga izkušnja. Otrokom želim, da dokončajo šolanje, preden postavimo vprašanje nasledstva. Res sem zdaj tistih let, ko bi rade volje odstopil, prestopil ta Rubikon, s tem da so zdaj moji otroci mlajši, kot sem bil sam ob prevzemu podjetja. Ko sva z očetom imela ta 'dil', sem bil star 33 let, oče pa 55, časovna razmerja z mojima sinovoma pa so drugačna.

Zavezal sem se, da bom delal ustvarjalno in pripravljal zadeve do te mere, da če bo kdo hotel, bo lahko prevzel. Gotovo je to največje poslanstvo, ki ga trenutno vidim pri sebi: ali prevzetje podjetja ali pa ga pustiti, da gre naprej z družinsko podporo ali brez nje. Računam tudi s tem, da ni nujno, da si bodo moji nasledniki tega želeli, v celoti ali delno. Jim pa želim pokazati možnosti, s tem da se morajo za nekaj takega čutiti sposobne in tega željne. Nikakor ne želim reči, to boš moral pa ti delati ali to delam zate. Nikoli v tem smislu tudi oče ni delal zame in nikoli mi ni rekel, da bom pa jaz to imel. Bil je vzgib od spodaj navzgor. Je pa nastal po tistem znanem reku, da kri ni voda, zgodile pa so se tudi neke spremembe v družini.

Družinsko podjetje sem prevzel tudi iz nekega spoštovanja in odgovornosti do družine, pa tudi zaradi možnosti. Kajti prej sem bil od svojega 27. leta podjetnik in bil uspešen s trgovanjem. Prodajal sem hrano za male živali in morda ste tudi že kje zasledili, da sem iz Malezije in Indonezije uvažal pohištvo. To takrat ni bilo tako samoumevno kot danes, ko s pomočjo interneta lahko globalno trguje vsak. Ustvaril sem ekonomsko uspešno zgodbo in ko sem prevzel podjetje, sem s kapitalskim vložkom začrtal njegov razvoj. Takrat je bilo potrebnih veliko vlaganj in sprememb pri filozofiji vodenja. Če bi ohranili samo mesnico s šestimi zaposlenimi in trgovino z mesom, tega brez sprememb danes več ne bi bilo.

Vsekakor pa je bil moj oče moder in pogumen hkrati. Predal mi je svojo strast, zagnanost in odgovornost. Predal pa mi je tudi lastništvo in ta prehod je bil partnerski, z razumevanjem in spoštovanjem med očetom in sinom, seveda pa tudi z mamo. In lahko bi se izšlo tudi manj uspešno, kot se je.«

[PREBERITE ŠE]

https://www.sbc.si/aktualno/fotozgodba-sbc-predpraznicno-druzenje-disalo-je-po-velikonocnih-dobrotah-2022-04-11

Dragocena dediščina je tudi priimek Kodila. Povzdignili ste ga namreč na raven blagovne znamke. Je s tem tudi odgovornost večja?

»Za nas, male družinske podjetnike, je to prednost pred industrijo. Mi kot družina stojimo za svojim imenom in na banki zastavimo zanj družinsko premoženje. Vanj je vključen tudi naš čas. To ni služba, ampak je način življenja, ne le mojega, ampak naše družine in ne nazadnje tudi zaposlenih. Tudi zaposlene štejemo za družino, saj so del družinske blagovne znamke. Te ne ustvarjam sam, ampak jo z zaposlenimi, in to je zelo pomembno.
Družinska blagovna znamka je odgovornost, obveza in tudi dobroimetje. Sam pri tem ne čutim bremena, je pa občutek, da mi je pri tem uspelo. 
Nekateri radi rečejo, firmo ustvariš in jo prodaš, sam pa pravim, da naše firme ne moremo prodati, ker smo jo personificirali, smo osebno vključeni v vse pore ustvarjanja, torej od dobaviteljskega dela do predelovalnega, komercialnega in predstavniškega. To je zelo odgovorno, hkrati pa tudi prijetno. Gre pa tudi za strast. Ponosen in vesel sem, da je družinsko podjetje Kodila, priimek Kodila postalo blagovna znamka. Začnemo se zares zavedati tega branda.«

Celoten intervju si lahko preberete na portalu Vestnik oziroma kliknite na TO POVEZAVO.

Spremljajte nas na družbenih omrežjih FacebookInstagram  in LinkedIn.

E-novice

Naročite se na ključne informacije in praktične nasvete.

Zahtevano
Zahtevano