The Economist Deli stran

Vrnitev geopolitike

02. 01. 2022

Vrnitev geopolitike
Vsebina je iz revije The Economist: Svet v 2022, ki je decembra 2021 prvič izšla v Sloveniji in v slovenskem jeziku. Revija ponuja najboljše uredniške vsebine iz britanskega uredništva, poleg tega pa ponuja odlične vsebine, ki jih je pripravilo slovensko uredništvo. Revijo je izdal SBC - Klub slovenskih podjetnikov v sodelovanju s Color Press Group.

Avtor prispevka: Dr. Danilo Türk, nekdanji predsednik Republike Slovenije

Slovenija nima razlogov, da bi se odrekala dobrim gospodarskim in političnim odnosom s katerokoli od velikih sil.

Po koncu hladne vojne se je svet navadil živeti v iluziji enopolarnosti. Premoč ZDA je bila tako velika, interesi vseh drugih pa tako šibki, da je bilo mogoče govoriti o veliki konvergenci, kakršne v zgodovini še ni bilo. To stanje ni moglo trajati. Samo vprašanje časa je bilo, kdaj se bo začel ponovno vzpostavljati multipolarni svet. Z vzponom Kitajske in ponovno okrepitvijo Rusije v preteklih dveh desetletjih se je ta svet spet vzpostavil.

Danes ni nobenega dvoma več, da Kitajska predstavlja resen izziv ameriški dominaciji. Vendar pa to ne pomeni, da je nastala nova bipolarnost, podobna tisti iz časov hladne vojne med ZDA in Sovjetsko zvezo. ZDA in Kitajska sta gospodarsko preveč medsebojno prepleteni in s tem "obsojeni" na kombinacijo tekmovanja in sodelovanja. Kar nastaja, je bolj podobno strateškemu trikotniku med ZDA, Kitajsko in Sovjetsko zvezo, ki sta ga pred pol stoletja zasnovala predsednik ZDA Richard Nixon in njegov prvi diplomat, Henry Kissinger.

V današnjem trikotniku so ZDA še vedno najmočnejše. Vojaški izdatki ZDA so večji od skupnih izdatkov naslednjih desetih sil, med katerimi sta tudi Kitajska in Rusija. Kitajska je postala drugo največje gospodarstvo na svetu, v naslednjih letih utegne prehiteti ZDA po velikosti bruto proizvoda in se jim približati v tehnoloških dosežkih. Vendar Kitajska nima ne moči ne volje, da bi zamenjala ZDA, storila pa bo vse, da si zagotovi spoštovanje in mesto v globalnem ravnotežju, kakor bo to mesto definirala sama.

Rusija ima najbolj občutljiv položaj v trikotniku. Zaseda največji geografski prostor in je izpostavljena tveganjem na vseh svojih mejah – na zahodu, vzhodu in na jugu. Komentatorji ji včasih odrekajo položaj globalne sile in pri tem primerjajo moč njenega gospodarstva z gospodarstvom srednje velikih držav kot je Italija. To je nevarna zmota, ki podcenjuje ruski jedrski arzenal, njeno konvencionalno vojaško moč, pomen nafte in zemeljskega plina in zlasti njen geografski položaj.

Evropska unija pa je danes šibkejša kot nekoč. V prvih dveh desetletjih po koncu hladne vojne je gospodarsko in politično napredovala in njen razvojni model je bil videti kot prihodnost sveta. Že več kot desetletje pa se Evropska unija prebija od krize do krize. Z vsako krizo – finančno, migracijsko in sedanjo zdravstveno, izgublja del svoje moči. V zadnjem desetletju so se poglobile tudi notranje razlike, najprej, v času finančne krize med severom in jugom, nato, v času migracijske krize, pa še med zahodom in vzhodom. Brexit je pomenil resen udarec prestižu in moči EU, in četudi je bilo sprva videti, da bo šok brexita Unijo poenotil, se to ni zgodilo. Razhajanja so ostala in zaostrili so se spori z

Madžarsko in Poljsko, dvema "disidentoma", v katerih je prevladala nacionalistična usmeritev. Ta usmeritev ima podpornike in privržence tudi drugod po Evropi, tudi v Sloveniji.

Evropska unija ne more igrati pomembne geopolitične vloge prav zaradi notranje neenotnosti. Na njenem vzhodnem robu – od Baltika do Črnega morja - prevladujejo ZDA, ki so v očeh tamkajšnjih držav edina resna garancija varnosti. Ta položaj je tragičen. Veliko bolje bi bilo, če bi se celotna EU uspela sporazumevati z Rusijo in skupaj zgraditi odnose vzajemnega spoštovanja, zaupanja in varnosti. Možnosti za to so obstajale še pred desetletjem, v zadnjem desetletju pa so se postopoma izgubile.

Ključnega pomena je bilo dogajanje v Ukrajini in okrog nje. Še pred desetletjem je obstajala možnost, da Ukrajina pridobi "evropsko perspektivo", t.j. realno možnost prihodnjega članstva v Evropski uniji. To bi zahtevalo poleg gospodarske in notranjepolitične preobrazbe tudi poslovitev od ideje ukrajinskega članstva v zvezi NATO in panevropski dogovor o ukrajinski trajni nevtralnosti. Od take rešitve bi imeli korist vsi, najbolj pa prebivalci Ukrajine. S krizo v letih 2013 in 2014 je bila ta možnost izgubljena in Ukrajina je, ne prvič v zgodovini, prišla v položaj območja napetosti in konfrontacije med velikimi silami. Vojna širokih razsežnosti ni izključena.

Živimo v nevarnih časih geopolitičnih napetosti. Globalne razmere vse bolj spominjajo na geopolitično podobo, ki jo je leta 1904 zarisal britanski geograf in politik Halford Mackinder: evro-azijski prostor kot globalni kontinent in vzhodna Evropa kot prostor soočanja velikih sil. Danes je tej sliki treba dodati še ameriško – kitajska zaostrovanja okrog Tajvana – na drugi strani velike evro-azijske celine. V teh razmerah je razumljiva krepitev strateškega sodelovanja med Rusijo in Kitajsko, ki sicer nista povezani z obrambnim zavezništvom, vendar svoje diplomatske in vojaške akcije vse bolj usklajujeta.

Evropska unija ta čas ne more igrati geopolitične vloge velike sile. Vendar lahko doseže, da ne bo postala zgolj privesek v evroatlantskem zavezništvu. Prispevati bi morala racionalnost in realizem in skrbeti, da se napetosti ne sprevržejo v oborožene konflikte. To ne bi smelo biti nemogoče, če bo le Evropska unija razumela, da je njena moč v pragmatizmu, racionalnosti in političnem realizmu. Ideja strateške avtonomije, ki jo zagovarjajo mnogi v Evropi, zato zahteva močnejšo vlogo evropske diplomacije, ta pa jasnejšo opredelitev političnih ciljev Evropske unije, sredstev, s katerimi naj se ti cilji dosežejo in meja do katerih so se države članice Evropske unije pripravljene spuščati v konfrontacije.

Nenehno vračanje k ideologiji sankcij ni politika, je le slabo nadomestilo politike. Položaj Slovenije je z geopolitičnimi determinantami bolj povezan kot se običajno razume. Slovenija nima razlogov, da bi se odrekala dobrim gospodarskim in političnim odnosom s katerokoli od velikih sil. Tudi trgovinsko in investicijsko sodelovanje mora biti odprto do vseh. Privrženost realizmu in razumnem urejanju odnosov v svetu bi morala dobiti veljavo in se izraziti tudi v slovenskem prispevku k skupni zunanji in varnostni politiki EU.

O avtorju: Dr. Danilo Türk je ugleden strokovnjak za mednarodno pravo in mednarodne odnose, prvi veleposlanik Slovenije pri OZN, nekdanji pomočnik generalnega sekretarja OZN Kofija Annana, nekdanji predsednik Republike Slovenije. Je zaslužni profesor Pravne fakultete Univerze v Ljubljani in predsednik Madridskega kluba, ki združuje nekdanje predsednike držav demokratičnega sveta.

Menite da je članek koristen?

Morda vas zanima še:

Člani SBC

NASTAVITVE ZASEBNOSTI

Spletno mesto uporablja piškotke. Osnovni so nujni za delovanje, dodatni pa vam omogočajo boljšo uporabniško izkušnjo in dostop do kakovostne vsebine. Preberite več o piškotkih.

Nujni piškotki so potrebni za ustrezno delovanje spletnega mesta. Nastavijo se samodejno ob vaši interakciji s tem spletnim mestom. Analitični piškotki so namenjeni zbiranju podatkov o uporabi spletnega mesta za izboljšanje uporabniške izkušnje in zmogljivosti.